Tri ure
sem danes porabil za nabavo, in plačilo položnic, pa da sem vse pospravil in
stroške vpisal. Tri ure za povsem banalne zadeve, popolna potrata časa.
Še
nekaj dni nazaj sem zastavil s »sanjarjenjem«, češ da mi do prihodnjega leta ne
bo več potrebno iti v trgovino, a sem hitro ugotovil, da to ne bo izvedljivo,
da bom moral, zaradi nekih stvari, denimo zaradi sadja, potrebnih za Malo, še
enkrat. In to ravno v dneh med vražjim »božičem« in vražjim »novim letom«, ko
bo, domnevam, »prelepa« gneča vsepovsod…
In mi
je uspelo celo to, danes, da sem, praktično sredi meseca, v minus, na računu,
dospel. Resda v minimalen, a kljub temu. Vsaj obveznosti imam vse poravnane. Pa
bom v še večjo gnečo silil, ko se bom v dolino podal, po vsej verjetnosti na
dan izplačila pokojnine.
Vreme,
kot bi se igralo, z menoj. Med vožnjo, medtem, ko sem bil v notranjosti nekih
objektov, je zlagoma deževalo, ko pa sem v avto kupljeno zlagal, in potem,
doma, od garaže do hiše vlačil, takrat pa je dež pokazal svojo moč. K sreči
redko uporabljam dežnik, in sta mi bunda in klobuk omogočila prosti roki…
Med
vožnjo sem slišal nekaj izvlečkov iz govora predsednice dežele vseh dežel.
Lepo, rad imam govore, zlasti takrat, kadar so, v bistvu, sami sebi namenjeni. Kadar
nimajo koga nagovarjati, čeprav jih, bojda, številni poslušajo, kadar nimajo nekih
resnejših osnov, za to, da bi upali, v upe, o katerih govorijo. Ko samo na to
pomislim, da od svojega majhnega poslušam o neki dodani vrednosti, denimo na
področju gozdarstva-lesarstva-proizvodnje, zadeva pa se ni, v praksi, prav nič
na bolje premaknila, le na slabše, žal, se spomin oglasi, v hipu, odpove
sodelovanje, in se ne želi tudi na ostala tovrstna področja spuščati. Samo to
pove, da je vsepovsod popolnoma enako sranje, pardon, stanje…
Morali
se bomo zazreti vase, je dejala, predsednica. Lepo, da tako misli, čeprav – in kaj
po tem, bo sploh kaj videti?! Če bi karkoli tam bilo, potem bi že od nekdaj
bilo povsem drugače, kot je, samo po sebi, brez slehernega pozivanja k
zazrimo-se-vase! In ko je pridodala še tisti, da bomo morali spoznati, kako je
moč z manj (imetja) boljše živeti… ne vem, ampak zares ne vem, če je dobro, to,
da so na vodilnih mestih, kjerkoli, takšni, ki ne vedo s kom imajo opraviti!
Zadevi
sta, v bistvu, povezani, kajti tisti (ne)imeti v sebi dobesedno pogojuje tisto
imeti-izven-sebe, v podobah neke lastnine! Pa manj, kot imaš, v sebi, več moraš
imeti opredmetenega, sicer do nikakršne »veljave« ne dospeš, ne v lastnih, ne v
tujih očeh! In obratno – sem že velikokrat poslušal o nekih umetnikih in znanstvenikih,
ki so tudi crkavali, od lakote, pa čeprav so svetu izkazali, s svojimi početji,
da so izjemno, nedojemljivo bogati, v sebi, kakopak. Pač, tako je s tem, in od
tistega, ki dejansko nima česa pokazati, iz sebe, od tistega je povsem neumestno
pričakovati to, da se bo zaradi njegovega zazrtja-vase karkoli spremenilo! Ne
bo se, razen – morda bo, revež, do oflalmologa stopil, češ da je z njegovim
vidom nekaj narobe, ker – bolj kot gleda, ničesar ne vidi…
Sedaj,
po omenjenem govoru, silni neki »analitiki« razpredajo o tem, kako bo, ta
govor, učinkoval, kakšne posledice bo imel. Splošne in konkretne, posamične.
Morajo ugotavljati, za to, baje, tudi plače prejemajo, čeprav – čemu se mi zdi,
da brez kakršnegakoli nekega posebnega ugotavljanja vem, o teh posledicah?!
Katere bi lahko s tistim znanim »psi lajajo, karavana gre dalje« opredelil…
Ni komentarjev:
Objavite komentar