Ni
Lepote tam, kjer ni še v poslednjem drobcu tkiva, fizičnega in psihičnega, kot
brezizhodnost, kot nuja, kot potreba vsajena. Lepota namreč ni tisto, kar
gledam, pač pa tisto, kar in kakor doživljam.
Pravijo,
da je lepota minljiva. Je, a le tam, kjer jo samo z očmi gledaš, tam, kjer se
ti zgolj površno, in kot neko površje razkriva! Tam pa, kjer jo zmoreš zreti,
denimo v nekih očeh, tudi takrat, ko gube razbrazdajo vse nepomembno, tam pa
zmore ne samo o(b)stati, pač pa se celo povečevati, in to krepko dlje, kot je
gubam dano. A mora najprej obstajati, seveda, v očem neposredno nedosegljivem,
in jo je treba najti, med vsem tistim, ki jo zmore zgolj kot neko nepomembno
obstranskost, v podobah nekih ovitkov zgolj, imeti in iskati, in doživljati.
Česar
ne premoreš, tega se ne podajaj iskati. Ne boš našel, četudi se ti bo pred očmi
nahajalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar