Dovolj, še preveč sem našel…

Ne iščem se več, že dolgo ne. Kar sem našel, tega se držim, pa če mi je ljubo ali ne, sem jaz. In kar sem našel, sebe v sebi, tega imam dovolj na zalogi, pa če bi do treh svojih koncev moral čakati, ne le do, k sreči, samo enega, in to se brati z enakim izven mene, s tistim, kar vrednotim, kar spoštujem, kar, odkar vem zase, iščem naokoli, z vnemo, ki občutno ugaša, je skorajda pred lastnim koncem, tako malo je najdenega…

 

Ne menjavam obrazov, enega samega imam, in nanj neusmiljeno posegam, ko mu klešem neke zapise, v podobah brazd, nekih gub, med katerimi se tiste, katerim smejalne pravijo, izgubljajo med ostalimi, med gubami misli, skrbi in bolečine. In tudi svetloba vse bolj puhti, kolikor jo je sploh še ostalo, s tega, mojega obraza, da prostor ugašanju, in ugaslosti, odstopa. Brez nekih posebnih želja, celo z odporom do tistih, ki mi zmorejo biti, vsaj tu in tam, posredovane, in zlasti brez upov, brez samo-prevar, brez sleherne laži, s katerimi bi si dovoljeval nek optimizem, za katerega v meni ni več prostora…

 

Sreča in jaz sva se uspešno razšla, tu in tam sem jo smel srečati, jo doživeti in kratek čas celo živeti, in v vseh primerih sem sam imel prste vmes, zato, da se je sploh porodila. Lahko bi preštel, ne da bi do konca prste obeh rok porabil, njene obiske, kratkotrajne, a toliko bolj silovite, lahko bi jo preštel, v njenih podobah, ki so se kot resnične izkazale, pa mi zmorejo, še vedno, v spominu drezati, da vse ostalo, in predvsem tisto pričakovano, a nedočakano, prividno, lažno, bolj zapekli…

 

Ljubezen?! Ne maram te besede, preveč praznine, hladu, nekega sebičnega trgovanja je z njo poimenovanega, da bi jo zase uporabljal! Raje tisti svoj imeti-rad-nekoga uporabim, in to zelo previdno počenjam, vedoč, da sta dve strani potrebni, za to, da nek imeti-rad zmore veljati, obstajati in obstati. In jih je bore malo, na oni, na neki drugi strani, ki mi zmorejo izpovedati, da premorejo svoj dejanski imeti-rad-nesebe, da je tisto, kar je v njih, dejansko vredno topline, svetlobe, bližine, odrekanja, žrtvovanja, življenja, mojega življenja. Ki se je vselej dajalo, in zna to dobro početi, a se je to dajanje praviloma v eni smeri odvijalo, dokler je moči imelo, ob spoznanju, da sem bedak…

 

Z uvidevnostjo sem vse bolj na bojni nogi. Z dobroto tudi. Pa ju častim, obe, vse življenje sem ju na odprtih dlaneh ponujal, in dajal, dokler nisem spoznal, da je bolje, če ju zaprem, zaklenem, in ključ še pred seboj skrijem, ker bo tako za odtenek manj bolelo, to, da vse kar ponujaš, in daješ, v hlad, v praznino, slej ko prej v smeteh konča, in z njim tudi sam. Pa sem se trgal, dobesedno, na koščke, pridno crkaval, ob tem, ko sem neko zgolj preračunljivo sebi-jemanje spoznaval, neke praznine, goltajoče, a ničesar porajajoče, z izjemo hladu, neke nevrednosti, ki si uvidevnosti in dobrote ne zaslužijo, niti zdaleč ne! Ja, dobesedno svoje življenje sem metal, kot se je izkazalo, v nič, neke dneve, tedne, mesece, tudi leta, da bi bilo zgolj jemano, in ob prvi priložnosti tudi izdano, z brezčutnostjo in s hrbtom izkazano! In da bi mi danes neki tisti, ki niti približno ne vedo, kako je leta in leta odpovedovati se sebi, za nekoga drugega, govorili svoj butast dobro-se-z-dobrim-vrača! Premalo, krepko premalo sem tega spoznal, v morju dobrota-je-sirota…

 

Ne iščem se več, že desetletja ne. Ne spreminjajo me vetrovi, ne spreminjajo me dogajanja krog mene, vsaj drugače ne, kot da skušajo pobiti vse tisto, iz česar sem, vse tisto, kar sem vase zaklenil, da si sploh dovoljujem pravico o istem govoriti!

Ne vem, z mislijo, da sem napačen v pravilnem svetu sem tudi že opravil, a mi ugotovitev nasprotnega pri vsem niti malo ne pomaga, me raje v preklinjanje požene, češ da si bom z njim, vsaj za nekaj borih trenutkov, olajšal, tisto, česar lajšati ni moč, pač pa ga je bolje v zakup vzeti, in skušati še poslednje korake odkorakati, ne da bi samega sebe izgubil, ne da bi pljunil na vse tisto, kar mi je spoštovanja vrednega…

 

Redke so podobe živalskega sveta, skozi katere se neka vdanost izkazuje, in še redkejše so v svetu dvonoštva, pa bi jih, kaže, moral, tako, kot je to Diogen počel, ko je z lučjo pri belem dnevu poštenost iskal, iskati z reflektorji, in to početi zato, da bi jih, kakor mi je to z vso svetlobo, katero sem premogel, uspelo, izjemoma, krepko preredko najti. Škoda reflektorjev, škoda dni, in let, škoda življenja, da iščeš tisto, česar malodane ni!

 

O(b)stal sem pri redkem, meni vrednem, in predvsem ne lažnem, pri redkih, ki se v enih samih svojih podobah izkazujejo, in jim čas riše, prek njih vedno prepoznavnih obrazov, grenkobe spoznanj, in v vsa njih življenja ne želim riniti, jih s svojimi težavami obremenjevati, kajti tudi oni se bodo, zagotovo, z istim srečali, s čemer sem se jaz, in predvsem z vprašanjem »za koga, k vragu, pa sploh si«?!

O(b)stal sem pri v sebe zaklenjenem sebi, in kot tak smem zaživeti, tu in tam, za neke redke trenutke, skorajda v lastni popolnosti, le – ni se bati, da bi smejoče gube prostor vsem ostalim odžirale, medtem ko oči, in objemi, še zmorejo izpovedati, brez nekih krutih posledic, vse tisto, kar želijo, in potrebujejo, da je moč še govoriti o nekem življenju, v kletko ujetem…

O(b)stal sem pri besedah, ki se, večinoma vsaj, v moja ušesa vračajo, četudi neslišno izrečene, da bi mi o lastni pravilni zgrešenosti pripovedovale, da bi me, z nekimi dvomi v smiselnost obstajanja, mojega, begale, da bi me, kdo ve, morda, pred izgubo zmožnosti govorjenja obvarovale. Bolj kot ne same sebi namenjene, v izjemnih trenutkih tudi nekim drugim, tistim redkim…

Da, in o(b)stale so mi misli, ki se v neka razmišljanja pletejo, pa čeprav bi bilo bolje, domnevam, ko se ne bi. Od vseh poprejšnjih razmišljanj itak skorajda ničesar nisem imel, vse dobljeno sem dajal, in oddal, da bi bilo, večinoma, popljuvano! »Dobro se z dobrim vrača«… oh, ja, najprej svoje življenje daj, nato ugotavljaj, koliko svojega ti je nekdo drug odstopil, pa boš pravo podobo tega vračanja uzrl!

 

Ne, že dolgo se ne iščem več, pravzaprav ničesar več ne iščem, le k nekemu spokoju, na koncu poti, si še dovolim upati. Mi je najdenega prek glave preveč, bi bilo, bržčas, bolje, ko se sploh iskati ne bi podal! Pač pa bi zajemal, z veliko žlico, vse, kar je moč jemati, in odvzeti, požreti, na koncu tudi – izsrati.