Ne išči cvetovja…

Ne išči cvetovja, kjer skala veleva,

le redko v njej najdeš vsaj drobec topline,

na koščku, kjer hladno srce ji mineva,

in kruši se, kruši, da enkrat premine…

 

Ne išči cvetovja, kjer cvetu ni gnati,

kjer ni se mu greti, ni jesti mu, piti,

le redko živetje sme v skali prestati,

za silo vsaj, dokler zna se boriti…

 

Ne išči cvetovja, kjer trgaš, in režeš,

da sebi, ne njemu, nasmeh bi budil,

nikdar v bližino mu pravo ne sežeš,

da z njo bi še sebe lahko okrasil…

 

Ne išči cvetovja, kjer v tebi ne žene,

da bi se razpiralo vse do neba,

v takšnem – še preden vzcveti, že ovene,

kjer ni za iskati, se najti ne da…

 

Ne išči cvetovja, kjer skala vztraja,

bi kamen do konca vse sonce izpil,

iz sebe pa ga prav nikdar ne poraja,

da cvet bi ogreval, se v cvet spremenil.