Nekoč
sem slišal, da je od pameti do modrosti samo nekaj znanja potrebnega.
Ljubi-bog, le kdo bi nekaj takega trdil, razen pameti, seveda, pardon, razen
neumnosti?!
Nemajhno
število knjig imam na svojih policah, nekaj je tudi poezije, med njimi, a
prevladujejo tiste, ki so, ali vsaj naj bi bile poučne, celo učeče, in je v
njih znanje vključeno, potemtakem tudi izkazovano. Pri čemer se, glede tega
znanja, neka smola, manjša, izkazuje, kajti…
Med
mojimi knjigami so tudi takšne, ki bi smele celo v reciklaži končati, pri
mnogih tudi bi, in častitljivih let, tudi v stoletjih nazaj segajo njih
rojstva. In so, takrat, v svojih časih, veljale za učeče, kajti govorile so o
(takratnih) spoznanjih, potemtakem znanjih, razkrivale so resnice, pravzaprav,
pravilneje bi bilo, ko bi zapisal »resnice«, neka védenja, ki so se najprej kot
znanstvena izkazala, kasneje tudi kot obča, saj so o teh védenjih poučevali, z
njih učenjem strokovnjake, pravzaprav »strokovnjake« (iz)šolali. In so te
knjige z različnih področij, od, denimo, medicine, pa do družbenih dogajanj, do
zgodovine, kot take…
Tu in
tam, a že kar nekaj časa ne, me je povleklo, in sem listal, ter bral, skozi te,
stare, knjige. Zanimalo me je, kako so nekoč »vedeli« in »znali«, do kakšnih
ugotovitev so nekdanji »modreci« dospevali (ugotovitve današnjih »modrecev« so
mi, na žalost, preveč znane, vsaj na določenih področjih), na kakšnih temeljih je
nekoč svet obstajal… in, viš, to vražje moje zanimanje, mora radovednost, to me
je pripeljalo do ugotovitve tiste, nekaj vrstic nazaj omenjene, »manjše smole«,
v povezavi z »védenjem«, z »znanjem«, ki, vsako v svojem času, za absolutno
veljavno, dvom zavračajoče, velja…
Pri
določenih razlagah, pa ne samo v omenjenih starih knjigah, ne vem, čému bi se
smejal, neumnosti zapisovalcev, ali, raje, neumnosti vseh ostalih, ki so se, od
zapisovalcev, kakopak, tudi sami naučili »vedeti«! Ali, še najbolje, neumnosti
obojih, potemtakem neumnosti kot taki, tisti obči »pameti«. Ne samo, da je »čas«
krepko povozil vse neke »resnice«, še več, temelječ na preprosti zmožnosti
sklepanja, ob ustreznem številu preverb, kakopak, temelječ na nekem osnovnem
poznavanju realnosti, takšne »resnice« v bistvu nikoli sploh zapisane ne bi
smele biti, kaj šele, da bi predstavljale neko znanje, da bi o njih, in v njih,
učili, in, s tem, iz kopice bebcev proizvajali zgolj in samo – kopico naučenih,
»strokovnih« bebcev!
Včeraj
sem ravno spraševal neko osebo, koliko je, tekom svojega šolanja, slišala o
mišljenju, predvsem o različnih oblikah, podobah, če želiš stopnjah le-tega.
Da, zavedam se, žal, še kako, tega, da védenje o mišljenju nikakor ne sodi med
tisto, čemur pravijo neka osnovna naučenost, razgledanost, tudi tega se zavedam,
da večina sploh ni zmožna definirati (vsebinske) različnosti med človekom in
živaljo, a, kljub temu…
Med
vsemi tistimi, ki trdijo nič-ni-tako-kot-je-videti (potemtakem tudi nič ni
tako, kot je slišati), so vsi tisti, ki »vedo« in »znajo« izključno na temeljih
tistega, kar, in kakor, so videli in slišali, pa – kar-se-janezek-nauči…
tega-janez-NIKOLI-ne-bo-ne-vedel-ne-znal!
Tudi
papagaj ima pamet. Že res, da je nekoliko drugačna, a vsebinsko ni neke
pretirane razlike, kajti vsa pamet po istih principih deluje, še več, ta,
papagajeva pamet ptici omogoča, da samostojno svoje obstajanje živi, česar za »človeštvo«
ni moč trditi, vendar - papagaj se lahko »na pamet« nauči nekih podatkov, pa še
vedno ne bo vedel, ne bo razumel, česa, o čem se je učil… da se nikoli ne bi
tudi naučil, da nikoli ne bi (po)znal! Tako da…
Zanemarimo
nemajhno dejstvo, ki o vprašljivosti nekih spoznanj govori, o tem, če so ta
(spo)znanja zares pravilna, resnici ustrezna, dokončna… zanemarimo pridnost in
trud, vložen v učenje, ki se (pre)rado zgolj v podobah »naučenosti« izkazuje…
vse lahko zanemarimo, le ene same zadeve, sploh ne majhne, ne smemo! Tega, da
sta pamet in razum, kot obliki mišljenja, tako različni, tako daleč vsaksebi,
tako celo nasprotujoči si, izključujoči se, kot se med seboj razlikujeta tema
in svetloba, hrup in tišina, obče prepričanje in resnica! Ne, tega pa ne smemo zanemariti,
nikakor, in nikoli, pa…
Neumnost,
celo (po)zna(va)lska neumnost, je posledica, pravzaprav izkaz, pameti, in
nikakor, pod nobenim pogojem, do modrosti ne more dospeti, ne glede na to, s
koliko »znanja« razpolaga! Dočim je modrost posledica oziroma izkaz razuma, in,
ne nazadnje – prav ta zmožnost biti razumen, biti moder, je tisti dejavnik, ki »védenja«,
neka »znanja«, spreminja, skozi čase, v katerih vsi »vedo«, a se le redkim »sanja«
o dejanskem!
Da, res
je, razum potrebuje (spo)znati, in vedeti, o nečem, da zmore znanje oblikovati,
neumnost alias pamet pa… več kot »ve«, bolj kot se sama sebi »modra« kaže, bolj
se z neumnostjo izkazuje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar