Nikar
tam, kjer ni nekega občutka ogroženosti, kakršnekoli, ne ugotavljaj dobrote,
uvidevnosti, poštenosti, človečnosti… kajti – če boš tako počel, bos samo do »resnic«
dospeval, do »resnic«, ki so, v bistvu, samo in zgolj laži!
Pomisli,
na primer, na nekega leva.
Uradno
je opredeljen kot zver, in to tudi je, čeprav…
Ob
prenažrtem levu, ob levu, ki nobenega strahu zase ne bo doživljal, ki se
nikakor ne bo počutil ogroženega… ob takšnem levu se bodo lahko črede nekih
antilop pasle, malodane v njegovi neposredni bližini, pa nikomur ničesar žalega
ne bo storil. Nikomur, še migniti se mu ne bo dalo, ko bo, v neki senci, v
lastnem ugodju užival. Potemtakem…
Kadar
leva presojaš, in to v njegovem ugodju počneš, takrat, zagotovo, ne moreš priti
do ugotovitve, da – je zver! Kako bi bil, ko pa nikomur ničesar žalega ne
počne, se ne izkazuje z neko »krvoločnostjo«?! NE, VEDNO presojaj takrat, kadar
občutek LASTNE OGROŽENOSTI, kadar neko LASTNO NEZADOVOLJSTVO ravnanja usmerja,
jih oblikuje! VEDNO! In takrat šele boš videl, koliko je takšnih, ki so se ne
samo pripravljeni, pač pa tudi zmožni, odpovedovati na lasten račun, da bi
drugemu dopustili, omogočili, koliko je takšnih, ki bodo lasten obstoj tvegali,
»samo« zaradi obstoja drugega! In jamčim, zelo, zelo malo takšnih utegneš
spoznati, pa tudi ko bi tisoč let smel obstajati! Zelo malo. In vidiš – v njih
je tisto, o čemer neutemeljeno govoriš, ko vsevprek razmetavaš besede o tistem,
česar sploh ne poznaš, o dobroti, uvidevnosti, poštenosti, človečnosti!
Ob do
rilca polnem želodcu zmore vsaka svinja drugim do korita pustiti, medtem ko bo
lačna odrivala, grizla, tudi poteptala, če bo tako naneslo! Pa, bojda, ni zver,
pač pa »zgolj«- svinja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar