Edini
dejanski trenutki sreče, do katerih sem dospel, so bili porojeni ob rojstvih
otrok in ob doseganju nekih ciljev, zasnovanih že v otroško-mladinskih letih, v
podobah nekakšnih, takrat vsaj, sanjarjenj. Vse ostalo…
Vse
ostalo se je izkazalo kot kopica poneverb, laži, prevar, pa upam, da mi bo
preostanek prihranil s tovrstnimi farsami. Potemtakem…
Glede
na to, da otrok več ne snujem, in da nikakršnih novih poti ne zastavljam, si
skorajda upam trditi, da si sreče ne obetam. Glede tiste druge, prav tako sreče
imenovane pa – nikoli mi ni z neba padalo, nikoli me ni neko »srečno« naključje
iz dreka izvleklo, pa se tudi v bodoče prepuščam konkretnostim, nekim dejanskim
stanjem, ne glede na to, če me, ali pa ne, »lopne po glavi«. Če me, potem naj
me učinkovito, da z vsemi težavami hkrati razrešim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar