Dnevi
puhlic, puhlosti, puhlih. Samo dnevi?!
Ko mi
nekdo, ki ve, kaj vse sem doživel, zaželi »miru v duši«… kljub tozadevno lepim
željam, izustim eno samo besedo – butec!
Ko mi
zaželi »ljubezni v srcu«, obenem me, tozadevno vsaj, pozna… butec dobi potenco,
in je vsaj na kvadrat! Čemu mi želiš tisto, s čemer se vse svoje življenje
izkazujem, in to krepko bolj, več, kot ti, obenem pa – črpalka kot črpalka, še
dobro, da se s pomočjo toplotne ne ogrevam, bi tudi njej moral prenesti želje
po »ljubezni«…
Odpraviš
z željami, ker je, pač, tako »zapovedano«, na odrejene, določene dneve, potem
pa se, preprosto – umakneš! A ni dovolj samo želeti, takrat, kadar to iskreno
počneš, pač pa biti pri roki, in pomagati željam, da se uresničijo. V kolikor
niso zgolj »želje«, kakopak, obveznost radi obveznosti, puhlica puhlosti in
puhlih…
Samo še
na tisti »srečno« čakam… nekaj jih je že bilo, saj so ja bili tudi »prazniki«
na koledarju, čeprav ne moji, nikakor, niti v praznovanju, niti v samem
priznavanju njih prazničnosti…
Komurkoli
pišem, v teh dneh, se mu najprej opravičim, in pojasnim, da to počnem izključno
radi domnevanih njegovih pričakovanj, dočim so moje želje, v zvezi z njim,
konstantne, vsakodnevne. In pojasnim, da se mi zdi, iz leta v leto bolj, takšno
početje samo neumno, in ne uporabljam, pri teh pisanjih, besed, kakršne so
sreča, ljubezen, mir-v-duši, ne, ne govorim o tistem, česar malodane ni, razen tam,
kjer zmoreta zares »srce« in »duša« obstajati. Sreča pa je itak zgolj
čustvovanje, ki si skopo čas odmerja, in redko, da sploh sme sreča ostati…
In
zapišem, običajno, da naj si sam(i) ustvari(jo) čim več lepih trenutkov, dočim
bo za slabe, celo grde, »življenje« poskrbelo, tisti neki drugi, ki v teh dneh
še toliko bolj hitijo puhlice trositi naokoli. In zgolj še zdravje omenim,
kakopak, češ da bi čim manj nagajalo… vendar – še vedno ne vem, čemu, za vraga,
vsem tem drugače ne zapišem, in nekako tako:
Ne, ne
bom ti več pošiljal novoletnih želja, bedasto se mi zdi, to početje, vedno si v
mojih mislih, vedno me tvoja žalost prizadene, in tvoje veselje razvedri, in
vedno ti samo čim lepšega želim, pa ne vem, čemu bi to moral izpostavljati na
nek odrejen dan, ko pa bi sam(a) moral(a) vedeti o tem, da je temu tako… ko bi
me zares poznal(a), seveda!
In –
ne, če ti ničesar ne bom zapisal, to ne pomeni tega, da si spuhtel(a) iz mojih
misli, daleč od tega, pomeni zgolj to, da se mi zdi skrajno idiotsko biti del
nekih občih, in zlasti butastih, običajev! Name vselej smeš računati, in
nepotrebno se mi zdi o tem zapisovati, ko pa sem ti to že nič kolikokrat
izkazal.
»Za mir
na svetu,« bodo donele številne besede, v teh dneh, besede iz ust »praznično«
prenažrtih, ki zgolj donijo, obenem pa… kaj ko bi se odrekli delčku svojih
požrtij, in sebi odvzeto namenili, na primer, za odpravo nekih lačnih, četudi
očem nevidnih?! Tudi zaradi lakote namreč potekajo vojne, in menim, da bi jih
prej odpravila njena odprava, kot pa »lepe«, in zlasti prazne, lažne želje!
Dejanja so, baje, tisto, kar razrešuje, ne besede…
Na nek
način imam celo srečo, takšno čudno srečo – lepih želja, ma, želja nasploh, mi
je malodane umanjkalo, še zase jih nimam omembe vrednih na zalogi, za neke
drage mi jih še zberem vkup, pa se ni bati, da bi jih povprek razmetaval. Bolj
kot razmetavaš, manj je vredno, bolj kot govoričiš, in ničesar ne narediš, manj
si vreden…
Pomislim
na neko oddajo, v stilu poslušalci-čestitajo-in-pozdravljajo, na neke »dragi
mami želimo vse najboljše«, ali pa ateku, kakopak, in prekolnem – ne moreš do
te(ga) mame/ateka dospeti, da ji/mu osebno zaželiš, pač pa je pomembno to, da
drugi poslušajo o tvojih željah, da vidijo, kako »skrbna«, »skrben« si?! Kot da
ne bi zmogel prešteti nekaj tistih, ki mi zares pomenijo, in se osebno nanje
obrniti, jim osebno zaželeti, ali karkoli drugega sporočiti, pač pa za to
potrebujem – radijske valove, spletna neka omrežja?! Da bodo drugi videli…
In mi
misel uide k »dnevu mrtvih«, natančneje k dnevom tik »praznika«, ko sicer
zanemarjeni grobovi postanejo »vzorno urejeni«. Da bodo, pač, drugi videli,
koliko nam pokopani pomenijo… taisti drugi, ki tudi sami izkazujejo identično »spoštovanje«
pokojnih… Še za živega jih radi odložijo, čim dlje od oči, kakopak, kajti, tako
vsaj pravijo, daleč od oči, daleč od srca. In to zlasti velja za tisto(e),
kar/ki nikoli v srcu ni(so) bilo/i…
Potreboval
bi »mir v duši«, bi, priznam, obenem vem, še kako dobro vem, da do takšnega
stanja nikoli ne bom dospel, in tudi poprej nikdar nisem. Ob vsem, kar sem
spoznaval, marsikdaj tudi neposredno gledal, in doživljal. Prav zaradi takšnih,
ki znajo »lepo želeti«, žal ne tudi lepo sobivati.
»Ljubezni
v srcu« pa bi se najraje odrekel, ko bi mi tako bilo moč, kajti prav tisti, za
katere ti je mar, katere imaš rad, te zmorejo najbolj prizadeti, tako ali
drugače, bodisi neposredno, bodisi »zgolj« posredno, s tem, ko se jim neke
težave, neke žalosti, razočaranja porajajo… Da, ko bi mi bilo moč, pa da bi
tudi sam do tistega občega »(najprej) moraš imeti rad sebe« dospel…
Ma,
bodi dovolj na to temo, vsaj zaenkrat, grem raje kavo, tretjo danes, skuhati. V
njeni bližini, pravzaprav z njo, zmorem vsaj do nekaj njene topline dospeti… pa
bom za pikico bližje miru-v-duši, obenem pa mi ne bo ogrozila ljubezni-v-srcu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar