Dve poti, Malo moje dobro…

Dete moje, dve poti imaš na voljo, skozi lastno obstajanje…

 

Lahko skušaš biti, in ostati, človek, neko zgodbo, svojo, iz sebe porojeno, zgraditi, do življenja kot takšnega dospeti. Lahko pa se podaš povsem drugače, in, tako kot malodane vsi, sebi ugodja iščeš, tudi ali predvsem na račun drugih, pa čeprav se, ob tem, in s tem, zlahka kot svinja izkažeš, nič hudega, da bo le tebi prav…

 

V prvem primeru se mi bo življenje, moje, kot prekratko izkazalo. Prekratko zato, da bi te smel imeti rad, te občudovati, in spoštovati, in ti, predvsem, biti pri roki, v kolikor bi pomoč, podporo potrebovalo! V drugem primeru pa…

Raje poginem, kot poslednji zavržen pes, kot da bi te v teh drugih podobah gledal in spoznal! Raje poginem!

 

Malo po eni, malo po drugi poti… ne, tega ni moč! Vsaj ne v primeru, da želiš zares do življenja dospeti, za to najprej samega sebe potrebuješ, najprej moraš ti, nato tudi neki redki, vedeti o tem, KDO, KAJ si! In če enega samega obraza ne premoreš, potem se nikdar ne moreš najti, obenem pa…

NI res, da je v vsakem slabem tudi dobro, slabo in dobro ne korakata z roko v roki, skregana sta, in četudi se pripeti, da kdaj napako narediš, takšno, ki se kot nekaj slabega zna izkazati, ti tega dobro nikoli ne bo odpustilo! Za človeka ni spovednice, in spovedi, ki grehov olajša, jih izniči, z lastnim trpljenjem plačuje vse, kar kadarkoli slabega spočne, pa četudi nehote, zaradi napačnega trenutka, zaradi napačne odločitve!

In, verjemi, trpeče ni moč v miru živeti, obenem o lepotah živetja govoriti!

 

Vedi – samo ena možnost ti je dana, in popravnih izpitov ni, nikoli, nikjer! Kar se umažeš, to boš za vselej umazano, kar uničiš, to bo uničeno ostalo! Predvsem pa vedi, da – kakor boš zastavilo, tako boš tudi izpeljevalo in končalo!

 

Upam, srčno upam, da boš človek! Kot človek si porojena, škoda bi te bilo za drugače! Že res, to, da je biti človek, na tem planetu »ljudi«, ne samo težko, pač pa naporno, že res, da te bodo spotikali, te odrivali, izkoriščali, že res, da bodo v krepki prednosti, pri marsičem, pred teboj, ker bo tebi človečnost preprečevala njihove načine, vse to je res… kakor je res tudi to, da ti bodo redki ploskali, in zlasti tisti med njimi, ki bodo popolnoma drugače svoja obstajanja izkazovali, in je res, da te bodo za čudno, marsikdaj, če ne celo vedno, imeli, kajti vsa vesoljna nesnaga si je prigrabila pravico do tega, da sebe za pravilnost razglaša, in je res, da ne boš dospevalo do tistega, kar oni kot neke uspešnosti pojmujejo, a ti bodo, v tolažbo, ostale Čistost, Lepota, Toplina, Poštenost, Človečnost, predvsem pa ti bo ostal – tvoj obraz, en in edini! Četudi popljuvan, več je vreden od vsega ostalega!

Če boš drugače, če se boš v svinjak podalo, in se tudi z rilcem izkazovalo, potem…

 

Rad imam svoje otroke, a ne radi tega, ker so »moji«, iz moje krvi pognali, ne, rad jih imam zaradi tistega iz česar so sestavljeni, zaradi tistega, kar v sebi nosijo, zaradi tistega, kar smem, znam in zmorem spoštovati, zaradi tistega, kar jih v podobah Ljudi kaže! Potemtakem – ko v njih vsega tega ne bi bilo, v takšnem primeru jih ne bi mogel imeti rad, pa četudi bi neštetokrat »moji« bili, z »mojim« priimkom označeni, iz mene pognali! In tistega, česar ne morem imeti rad, tistega tudi spoštovati ne morem, in tistega, česar ne morem spoštovati – s tistim ničesar skupnega ne želim imeti! Ker ne morem, vsaj tako ne, da ne bi s tem popljuval vse tisto, za kar trdim, da vrednotim, da mi je malodane sveto, da vse svoje življenje iščem, večinoma zato, da – ne najdem!

 

Rad te imam! Kažeš se mi, zaenkrat vsaj, kot Čista, Dobra, Nesebična, Topla duša, kot bitje, ki zna, in zmore, dejansko imeti rado ne-sebe, kot bitje, ki je vredno mojega življenja, in življenja slehernega Človeka, pa ne gre drugače, kot tako, da te imam rad! In bi ti želel lajšati, lepšati, krepko bolj, kot si to zmoreš misliti, a ničesar drugega, razen sebe, nimam, da bi ti ponujal, in dajal. In ti to zadošča, vsaj doslej ti je, vedno, o čemer mi tudi tvoja želja po najinem objemu, v katerem zaspiš, priča. Poleg vsega ostalega, kakopak. A bo prišel čas, ko se ti bo svet povečal, še vsakomur se je, in vse več bo tistega, po čemer se boš začela ozirati, in vse manj bo prostora zame, prostora, s katerim ti bom zmogel biti. In želim si, da nekaj tega prostora ostane, za nek tvoj vselej, da ga nič, prav nič ne ogrozi, kaj šele izniči…

 

Da, dete, samo dve poti imaš na razpolago, in želim si, da tvoja duša ostane takšna, kakršna je, pa čeprav bo za to visoko ceno plačevala! Preveč razočaranj sem že doživel, da bi dodatno zmogel preživeti.