V
nevrednih rokah se še največje vrednosti kot ničeve izkažejo!
Iščejo
zlato, diamante, iščejo načine, kako do imetja dospeti, da bi bili bogati,
iščejo v stvareh, ki so zgolj in samo stvari, in jim oni neke vrednosti
pripisujejo, čeprav so, te stvari, samo stvari, čeprav same od sebe ničesar
nuditi ne zmorejo, kaj šele dajati, in dati, čeprav nobena od teh stvari niti
za trenutek ne zmore poroditi tistega, kar zmore, zlahka, poroditi nek izkaz
denimo predanosti. In ni prav nič čudnega, da iščejo vsepovsod, kjer se te
stvari nahajajo, ali vsaj mislijo, da se, ne, ni, kajti – da bi mi neka
predanost imela veljavo, bi jo moral najprej v sebi nositi, jo imeti, biti tudi
iz nje sestavljen, pa da bi jo poznal, da bi vedel, o čem govorim, kaj iščem,
do kod sem dospel, v primeru, da sem jo tudi našel…
Nobena
sraka ne premore svetlobe neba, topline sončevih žarkov, čistosti zvezdnega
sijaja, pa, v želji, da bi do tega dospela, pobira lesketajoče se predmete,
delčke razbitega stekla, pač, vse, kar odbija svetlobo, vse, kar zmore v svoje
gnezdo prenesti, da iz njega, vsaj nek čas, zmore sijati, vendar – v tem gnezdu
ne sije svetloba neba, niti toplina sončevih žarkov ali čistost zvezdnega
sijaja, ne, sijejo zgolj neki hladni predmeti, in razpolaga zgolj z nekimi
odsevi, in niti slučajno, zaradi vse te bleščavosti, sraka ni niti malo
bogatejša, svetlejša, toplejša, kot bi bila brez vsega nabranega…
Ko bi
tudi sama imela, to, kar išče in nabira, bi ji, za silo, zadoščalo nebo, in
sončni žarek, in sijaj zvezde, medtem ko bi pravo bogastvo našla v neki drugi
sraki, na enak način bogati. A kaj ko pa srakam takšno imetje ni dano, in jim
nikoli ne bo, pa skušajo, reve uboge, nadomestiti s predmeti tisto, kar je
nenadomestljivo, kar samo v samem sebi, in s samim seboj, neko dejansko
vrednost premore.
Da, v
sračjem gnezdu bi bil tudi košček zlata enako vreden kot nek košček stekla, oba
koščka bi namreč sijala, pravzaprav ne bi, zgolj tujo svetlobo bi, od sebe,
odbijala. V sračjem gnezdu je bogastvo lažen sijaj, je, v bistvu, farsa,
sestavljena iz povsem nevrednih, a sračjim očem sila pomembnih predmetov.
Vendar srakam tega ne kaže zameriti, tudi one morajo živeti v prepričanju, da »nekaj«
imajo, da so, zavoljo tega »nečesa«, drugačne, boljše, vrednejše, pa čeprav… še
nisem videl srake, ki bi iskala tam, kjer ni najti, denimo v neki drugi sraki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar