Ja, ta vesoljna »ljubezen«…

Če bi ga povprašal o tem, kakšna je voda, v kateri plava, bi mi povedal, da je ravno prav topla, prijetna, čista…

Ko bi ga povprašal po jedi, ki jo uživa, bi mi jo opisal, povedal, da jo ima rad, da je pravšnje začinjena, optimalno pogreta, da mu, in radi česa mu, ustreza okus…

Na vprašanje o tem, kaj mu je bilo všeč, na izletu, denimo, bi tudi hitel opisovati, do podrobnosti, o miru, na stezicah doživetem, o cvetovih, ki so se s trat ponujali očem, o strmih skalah, čistem nebu, o zraku, s katerim se je opajal, skratka – ko bi ga o nečem običajnem povprašal, takrat bi mi jasno in glasno, z besedami, ki NEPOSREDNO o njegovih občutkih govorijo, do podrobnosti odgovoril na vprašanje. In prav NIČ samoumevnega ne bi bilo, nečesa, česar NE bi omenil, nasprotno, hitel bi mi, z besedami, pričarati, do podrobnosti…

 

Zanimivo, zelo zanimivo, kajti – ko mi o neki »ljubezni« govori, in ko ga prosim, naj mi o tem ne razlaga… pa ko me povpraša, čemu, in sliši moj »ker govoriš o tistem, česar sploh poznaš ne«… takrat je užaljen, in celo pojasnila moje trditve pričakuje… in ko jih dobi, ko mu, s temi pojasnili, pojasnim, da mi pripoveduje, ko o tej svoji »ljubezni« govori, samo o LASTNIH ugodjih, o tistem, kar NJEMU prija, medtem ko niti malo o osebi, katero NAJ bi imel rad, ne slišim, o njeni vsebini, o razlogih, za to, da jo »ima rad«… in ko mu razlagam o tej vsebini, o kateri besede, v njegovem izpovedovanju »ljubezni«, pogrešam, zaslišim, v bran, njegov »saj to je samoumevno«…

 

Takrat raje odneham, ker je zares povsem samoumevno, to, da – NE govoriš o tistem, česar NE premoreš, pa niti poznati NE znaš! Če sploh obstaja, kakopak, pri osebi, katero »imaš rad«, kajti – ko bi obstajalo, takšna oseba ob tebi ne bi zmogla zdržati, prehitro bi ugotovila, da zmoreš samo jemati, dajati pa ničesar! Da NE premoreš tistega, kar sama premore, tistega, kar njena vsebina POTREBUJE, da se zmore obnavljati, da se zmore v nedogled dajati, ne da bi se, ob tem, iztrošila! V neko samoumevnost, običajnost, nič nenavadnost, v praznino neke rutine…

 

Ja, ta njihova »ljubezen«…

Ne, ne pričakujem ničesar posebnega od pameti, in zlasti nekih verodostojnih ugotavljanj ne. Že to, da zmore ploščato Zemljo ugotoviti, in nekega neoporečnega, bojda, »boga«, že s tem svoje presežke izkazuje!