»Za svobodo« glas se čuje…

Pravice ne bi smele biti vsakomur dane, ker tudi za vsakogar niso, se znajo hitro v krivice spremeniti, pač pa izključno tistim, ki zmorejo odgovorno, in ki se predvsem lastnih dolžnosti zavedajo.

Isto, v okviru teh pravic, velja tudi za svobodo kot tako, v vseh njenih podobah, od svobode besede oziroma izražanja, prek svobode gibanja, do, ne nazadnje, svobode odločanja o samem sebi, posledično tudi o skupnosti!

 

Vem, grdo je prebrati takšne besede, z njimi, baje, govorim o tistem, česar ne sme biti, česar, v bistvu, v »demokratičnem« svetu sploh ni, čeprav…

Čeprav govorim samo resnico, in čeprav to, o čemer zapisujem, to omejevanje, izničevanje svobode – obstaja, pa še kako obstaja! Tudi v »demokraciji«!

 

Nima slehernik možnosti nekega svojega stališča predstaviti »javnosti«, to stališče zagovarjati, mu celo skušati na moči pridodajati, in tudi med tistimi, ki takšne možnosti, vsaj načeloma, imajo, obstajajo gromozanske razlike, pa bo nekdo zgolj minimalno slišan, dočim bodo drugemu dobesedno sleherno njegovo besedo objavljali in ponavljali.

 

Nima slehernik možnosti svobodnega gibanja, pri čemer ne govorim samo o nekih, resda UTEMELJENIH, in potrebnih, omejitvah gibanja v času, denimo, kovida, pač pa govorim, denimo, o raznih bodečih žicah, prek državnih meja razpeljanih, o pregonih in izgonih, o ukrepih, ki vsak zase, in vsi skupaj, dobesedno nasprotujejo zavezam, danim znotraj Organizacije združenih narodov, in z dejanji o lažnivosti taistih zavez, danih besed, pričajo!

 

Nima vsakdo pravice odločati o sebi, posledično o skupnosti, daleč od tega, pri čemer ne mislim samo na tiste neke, ki so kot »opravilno nesposobni« ugotovljeni, pač pa na številne manjšine, obstajajoče na različnosti bodisi mišljenj, prepričanj, bodisi izkazovanj, ki tudi ne smejo same o sebi odločati, kaj šele o skupnosti, pač pa se morajo za privolitve obračati na večino nas-nekih-enakih, obenem pa so bolj zavračanja deležne, kot razumevanja. Obenem pa…

 

Obenem pa je potrebno tudi z drugega zornega kota pogledati, in skozi upoštevanje dobrobiti neke celote o pravicah, svoboščinah posameznikov govoriti, pa čeprav še kako velja tisto, da – dokler bo en sam na tem svetu NE-svoboden, do takrat o neki svetovni svobodi ne bo moč govoriti! Kar, z drugimi besedami, pomeni natanko to, kar sem že uvodoma zapisal: pravice bi smele veljati izključno na osnovi odgovornosti, na osnovi zavedanja nekih lastnih dolžnosti do celote!

 

Če ima vsakdo pravico, in možnost, izražati neka svoja mnenja, s temi mnenji celo odločati o vsem, najprej o sebi, nato o ožji, kasneje tudi o najširši možni skupnosti, potem ima, posledično, pravico odločati tudi o – meni! In tako tudi je, odloča, ne o meni neposredno, pač pa o okoliščinah, o pogojih, znotraj katerih bom smel obstajati, pa…

Že tisočletja se misleci ukvarjajo z ugotavljanjem pravičnosti takšnih pravic, takšnih svoboščin, takšnega načina odločanja, neposrednega vplivanja na vse in vsakogar, in že tisočletja je dvomljivo dejstvo, to, da je tam, kjer je številčnost pomembna, glas ne-umnosti enakovreden glasu umnosti! Neumnosti je namreč na planetu krepko več, kot je (raz)uma, potemtakem tudi takrat, kadar je na razne »politične opcije« razdrobljena, njena moč krepko presega moč uma, pri odločanju, kakopak. In ker neumnost nikoli do rešitev ne dospeva, pač pa zgolj do večanja, množenja težav, to pomeni, da ne kvari samo sebi sveta, pač pa ga kvari tudi tistim, ki so ta svet v napredovanje popeljali, tistim, brez katerih sploh nekega sveta napredka bilo ne bi!

 

Če ima vsakdo možnost nekega svobodnega gibanja… ko bi se vsi, ki se na nekem čolnu nahajajo, odločili biti na njegovem premcu, bi se čoln nagnil dovolj močno, da bi najprej začel vodo zajemati, nato pa bi – potonil!

In nekaj podobnega temu čolnu je tudi skupnost, sleherna skupnost, tudi tista, ki se v podobah neke države izkazuje. Neki resursi, neke zmožnosti sleherne države so omejene, in njihov obseg zmore biti vzdržen za neko sebi ustrezno število »odjemalcev«, in sleherno povečevanje tega števila, zlasti kadar je izključno v trošenje, ne pa tudi, celo predvsem, v ustvarjanje naravnano, zmore predstavljati določeno grožnjo.

 

O svobodi odločanja, o samem sebi, in o skupnosti, mislim, da ni dodatnih besed potrebnih, je vse zapisano že pri pravici do izražanja lastnega mnenja…

 

Kadar živiš v skupnosti… kadar si NEPOSREDNO ODVISEN od te skupnosti… kadar brez skupnosti niti zmogel ne bi, po nobenem vprašanju… takrat je dobrobit SKUPNOSTI, takrat so interesi CELOTE krepko pomembnejši od tvoje dobrobiti, od tvojih interesov, kajti samo s krepitvijo skupnosti, samo z njeno bogatitvijo (pa niti slučajno nimam v mislih izključno tistega, kar je občosti najbolj pomembno, nekih materialnih pogojev!) boš dospel, resda posredno, naknadno, do tega, da se bo tudi tebi živetje izboljšalo, in da te, ob tem, nihče ne bo ogrožal, kajti – izboljšalo se bo VSEM, ki to skupnost so-tvorijo!

Tam pa, kjer je »meni«, »zame«, »po moje« na prvem mestu, tam je vsako govoričenje o skupnosti, o upoštevanju, celo o »spoštovanju« celote – prazen nič! In prav tam bi bilo potrebno krepko »prevetriti« pravice, ugotoviti kdo bi jih smel, in kdo ne, imeti, ter v kakšnem obsegu, če sploh! Pomeni, da bi bilo potrebno »prevetriti« cel svet!

 

NE, nisem proti pravicam kot takim, daleč od tega, le proti NJIHOVEM RAZVREDNOTENJU sem, proti temu, da zmorejo neodgovornim dodeljene pravice popeljati izključno v – porajanje KRIVIC, v SLABŠANJE živetja, v težave!