Kaj je ostalo…

Vprašaj se, vsak večer se povprašaj, po tistem »kaj je za menoj ostalo«?! Poleg iztrebkov, katere si poplaknil, poleg mrvice zraka, katerega si ozračju odvzel, poleg koščka moči, s katero se zemljica izkazuje, in si jo pogoltnil…

 

Zid? Svetilka, stol, nekaj »konjskih moči«, pod pločevinastim pokrovom ujetih?!

 

Brez zidov je Svet zmogel, milijarde let, in bi brez njih zmogel tudi danes, in v nekem svojem jutri. Še več, vsi zidovi, katere gradiš, in med njimi še največ tistih nevidnih, samo rušijo, ogrožajo, uničujejo…

 

Svetilka obstaja, celo v različnih svojih podobah. Sveti Sonce, »sveti« Luna, »svetijo« zvezde. Celo kresničke svetijo. In vse našteto sveti ne da bi onesnaževalo, kakorkoli, in sveti v neko Lepoto, v nek Spokoj, v neko, če želiš, Radost, Veselje! In se ne ponuja samo tebi, ne, pač pa vsakomur, ki v ponujenem zmore videti!

 

Stol… sedem na travo, sedem na kamen, sedem na vejo. Nešteto stolov obstaja, skozi vse čase, in zanje eno samo drevo ni padlo, zgolj zato, da bi riti udobje zagotavljali. Brez stolov še dandanes marsikje sedijo, in zmorejo živeti, celo živeti zmorejo!

 

Pločevina, »konjske moči«?! V »nerazvitem« svetu si »ugled« pridobivajo s številom ovac, koz, krav, kamel… katere posedujejo in »vrednost« imetnikov se zlahka izkazuje skozi podobe rogov, repov, in tistega, kar spod njih na plano prihaja. In je popolnoma vseeno, to, v čigavih rokah se to imetje nahaja, itak je vredno zgolj imetje, ne tudi imetnik!

 

Se kdaj povprašaš po tem, kaj je ostalo, po tvojem dnevu, za teboj?! Verjamem, da ne, vsaj po tistem se ne sprašuješ, po čemer bi se moral, ko bi dejansko zmogel biti – človek?!