Tudi breg se z nami stara…

Včeraj je bilo dokaj po-starčevsko, tu, pri meni…

 

Računalnik, za katerega sem zadovoljen, da, ob svojih letih, še deluje, je posodabljal program. Dolgo traja, preden mu posodabljanje uspe, ob čemer, revež, že nekaj časa ni več zmožen v celoti posodobitev namestiti. Pa je program kupljen, ne s spleta snet, a je naprava, tehnološko gledano, za časom. Jaz pa sem, ob tem posodabljanju, in zahvaljujoč dejstvu, da sem v minulih nočeh očitno premalo spanja nabral, zadremal, kar ob njem, na stolu. In sem bil, po tem dremanju, nekoliko »matast«, pa se mi drugega ni dalo, kot da sem nekaj partij šaha odigral, nato pa dva filma pogledal, do polnoči, ko sem se začel k spanju pripravljati…

 

Nabiramo se, pridno, starčki, tu, na »mojem« bregu. Računalnik, Astrid, Tarko, breg in jaz, druščina postaranih.

Za prvega iz tedna v teden upam, da bo tudi v prihodnjem zdržal. Dolgo mi že služi, veliko sva družno zapisovala in urejala nekih zadev, in močno dvomim, da bi se nek nov zmogel primerljivo enako izkazati. Vse hitreje proizvajajo, vse bolj delajo na način, da oddelajo in naredijo, pa da zdrži za nek jamstveni rok, potem pa – puf, nič več, itak je danes tudi živetje, bolj kot ne, potrošna roba…

Astrid bo v prihajajočem letu polnoletna. Tudi ona ve, kaj je to zvestoba, prijateljstvo. Zaenkrat vsaj me še ni pustila na cedilu, in je v dobri formi, pa me ne bi prav nič motilo, ko bi skupaj zdržala čas do dneva, ko se bom odločil izpustiti volan iz rok. Tudi do tega bo prišlo, slej ko prej…

Breg kot breg. Tu, na mojem koncu, se dobro drži, zaenkrat ni opaziti nekih sprememb, a tik zraven, pri Oliverju, je moč opaziti njegovo delovanje. Drevesa se občutno povešajo, nagibajo k tlom, teren, po vsej verjetnosti, spreminja svojo podobo, drsi, počasi, a vztrajno, pa nameravam govoriti s sosedom, in ga prepričati v to, da nemajhno število dreves zasadi, morda uspejo, s svojimi koreninami, vsaj upočasniti dogajanje. V nasprotnem v doglednem času ne bo prav nič zabavno…

 

Tarko, »moj« cucko… že mehur ga najbolj ne uboga, pa moram paziti na to, da prek noči ni predolgo zaprt, in tudi sicer se mu poznajo, vse bolj, nabrana leta. Je sicer še »živ«, poskočen, vendar – medtem, ko je Tisi prijetno, če ima priložnost biti zunaj, v tem času, in se (o)hladiti, njemu mraz sega spod kožuha, pa sem mu, za spanje, neko svojo staro bundo, že dodobra iztrošeno, natrgano, namenil, da se vanjo zavije, in mu je toplo…

Jaz pa… v duhu solidarnosti, in upoštevaje dejstva, delim njihove zgodbe, čeprav zase ne občutim tiste želje, ki se mi zanje poraja, tistega čim-dlje…

 

Danes sine pride, in čeprav, domnevam vsaj tako, še ni krenil na pot, ga že od sinoči neučakano pričakujem. Ob njem, in z njim, se mi bo čas zaustavil, vsaj za nekaj kratkega, prekratkega časa, in mi bo do neke dejanske lepote življenja dospeti. Da najprej nebo razpre, ko ga zagledam, potem pa ga potolče, ko ga bom gledal odhajati.