Lepo se
je dan zastavil, z osončenim nebom, le brije tako, da se moram za brado držat,
da me ne odnese. Marsikaj zmorejo odnesti, vetrovi, ko samo na bogove pomislim,
tiste odslužene, koliko jih je odneslo, na odpade neke pravovernosti,
poznavanja resnice, in predvsem načelnosti…
Ja,
niti bogovom ni lahko, še zlasti odkar so denar v krvotoke spravili, pa njegove
besede, naj žvenketajo ali šelestijo, vseeno, lepše zvenijo od silnih nekih
molitev, priporočanj, izpovedovanj. Da, zlasti pri slednjih zmore pesem denarja
še najhujše nepopravljivosti popraviti. Pardon, ne popravi jih, le v neko
odpuščanje jih spravi, in jih skuša v pozabo nameniti…
Še
dobro, da je poštenost obča vrlina, kako šele bi bilo brez nje! Celo priložnost
bi brez zadolžitev ostala, tako sproti bi se lopovščina izkazovala. Bi se?!
Ali, morda, bi se še bolj?
Razmišljam
o nekih bogovih. Sam jih imam štiri, in zanje bi marsikaj naredil, malodane
vse, kar je moč narediti, pa da verovanje lastnih temeljev ne izgubi. Je vrag,
s temi temelji, bolj kot so čvrsti, manj manevrskega prostora ti pustijo, ne
morejo kar tako skakati malo sem, pa malo nekam drugam, kakor bi želodcu
prijalo. Pravzaprav zmorejo, kako da ne, svet o tem povsem nedvomno priča, ko
pripoveduje o tem, da je premnogim edini upoštevanja vreden bog njihov –
želodec. V neposrednem in prenesenem pomenu, kakopak. Ugodje, lastno, v
katerikoli svoji podobi, ni pomembno, samo da je…
Juda.
Judež. Zgodovina, vsaj tista verska, ga rada omenja. Celo tako ga zna
izpostavljati, da ga kot nekaj slabega, nedopustnega ožigosa, čeprav – ko pomislim
na vse »oportunizme«, in »oportuniste« tega sveta, na razne »ideje«, »pripadnosti«,
»zvestobe«, ki so, kot domine, v vrsto postrojene, padale, in v bistvu
vsakodnevno to počnejo, se povprašam, kdo pravzaprav je ustreznejši lik, po
nekih svojih značilnostih, občestvu, Jezus ali njegov izdajalec?! Jezus je
namreč zamenljiv, če so vsi poprejšnji bogovi bili, prav tako »edini«, »vsemogočni«
in predvsem »večni«, medtem ko je želodec vselej prisoten, in zlasti tam, kjer
nad njim neke uporabne glave ni. Ne nazadnje, želodec je ustvarjen, da melje,
in ni riti, ki bi, brez zadostitve želodca, do svojega zadovoljstva dospela…
Ja,
lepo se je dan zastavil, in še lepše se bo odvijal. Še malo, pa se po četrtino
svojih nadoblačnih odpravim…
Ni komentarjev:
Objavite komentar