V praznino poti…

Korak, vsak korak gre v praznino poti,

ga komaj zastaviš, in že ga več ni,

te, bojda, na lepše, na boljše povleče,

da tu in tam zgolj obudi drobec sreče…

 

Se prostor izmika, nenehno, do dna,

a čas, le kaj zmore, ničesar ne zna,

le teče, da teče, zato, da odšteva,

zvečine prav rado v prazno mineva…

 

Kjer reka je lena, lagodno kjer teče,

tam že med potjo prav ničesar ne reče,

ne kleše, ne seka, ni v skali sledi,

zgolj teče da teče, kot da je sploh ni…

 

Koraku ni dano, da zlahka dospeva,

po lahkem in zlahka se sploh ne rojeva,

moči potrebuje, se mora truditi,

za to, vsaj za to, da se sme sploh zbuditi…

 

Četudi v prazno, na koncu, izgine,

za njim, če res hodi, so vsaj brazgotine,

v skale klesane, v prod položene,

pa čas, vsaj prek njih, bolj počasi ovene…

 

Živeti, za to zgolj, da moč je živeti…

Ni bisera tam, kjer ni školjki trpeti,

kjer ni se upreti, kjer ni se boriti,

le iti, da greš, da čim lažje je biti…

 

Korak, vsak korak gre v praznino poti,

ga komaj zastaviš, in že ga več ni,

a tam, kjer ni skal, kjer lagodno teko,

tam – kot da nikoli ga sploh ni bilo!