Vse
tisto, kar sem ugotavljal, in ugotovil, spoznaval, in spoznal, vse tisto, kar
vem, kar znam in zmorem, vse to mi postavlja eno samo vprašanje – čemu?!
Zgolj
zaradi tega, da dospem do ugotovitve, do katere so že pred menoj dospe(va)li,
do ugotovitve – neskončne neumnosti »človeštva«?! Ne, sem zmogel prek te
ugotovitve, in do neke dodatne dospel, do tega, da trdim, da človeštvo v
malodane zanemarljivi količini obstaja, sredi tega
neskončno-neumnega-»človeštva«! In, verjemi, po eni strani bi raje videl, ko do
te ugotovitve NE bi dospel… kajti s tem, ko sem, se mi ta »čemu« samo kot še
bolj neugoden, boleč izkazuje!
Danes
sem sinu dejal, naj ne ugotavlja preveč, in zlasti prehitro ne, naj ostane, čim
dlje, v nekih varljivih podobah, razlagah, pri nekih »resnicah«, mu bo
življenje lažje teklo. Ne, ne, nikakor ne v odnosu do občestva, in obratno, pač
pa – vsaj nekaj upanja mu bo ostalo, resda neutemeljenega, a kljub temu, da
utegne tudi sam doživeti nek jutri, v katerem bo kakovostne spremembe
zazna(va)l, pa – čim kasneje dospe do tega, da temu jutri ne bo prihoda videl,
manj časa mu bo ostalo za to, da bi ga resnica do konca zagrenila!
Mlad je
še. Nima me ne za lažnivca, ne za neumnega, še manj za norega, le to misli, da
so njegova leta, njegove izkušnje in spoznanja primerljiva z mojimi leti,
izkušnjami, spoznanji, pa mi o neki moji subjektivnosti govori, medtem ko sebi
objektivnost pripisuje, braneč lastna razmišljanja in ugotovitve.
Prav je
tako, naj vztraja, ima radi česa, naj brani, ima kaj, naj razmišlja, ima o čem,
le… počasi, sine, počasi, nikamor se ti ne mudi, in zlasti ne do tega, da
ugotoviš, kako zmore biti poznavanje Resnice sila neprijetna zadeva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar