Zgolj nov v starem…

Aleluja, še en dan! Nov v starem, star v doživetem. Ne, že dolgo več ne »obeležujem« nabiranja preživetih dni, slavim krčenje tistih, ki so mi še ostali…

 

Bojda sem pesimist, in, bojda, tako ni prav.

Pesimist?! Ko bi vedel koliko drugim nerazrešljivih stanj sem se lotil, in jih razreševal… ne vem, resnično ne vem, če si pesimizem drzne tja, od koder »optimisti« bežijo?! In ne vem, če pesimizem zmore toliko moči, da neka upanja poraja, in ostvari, četudi zgolj zato, da, kasneje, ugotovi, da so neutemeljena, da se je preveč lažnega prikrivalo, v vsem lažnem ostalem…

 

Ne, ne, nisem pesimist, nikoli bil, in tudi takrat ne, ko sem drugače videval neke zastavljene »družbene poti«, da bi, kasneje, tega-pa-takrat-nismo-vedeli poslušal, krepko prevečkrat poslušal! Ne, upoštevanje resnice, upoštevanje dejstev ni pesimizem, dočim njih neupoštevanje ni optimizem, pač pa zgolj in samo – neumnost!

 

Bi zavidal, kako da ne, nekim večnim optimistom, ko bi mi bila njih neumnost zavidanja vredna! Pravijo, da si smeš dovoliti, v nekih mladih letih, določeno mero naivnosti, a pravijo tudi to, da se učimo, na poteh skozi življenje, pa bi morala naivnost slej ko prej spuhteti, z njo tudi optimizem, kakopak, ko bi imel(a) kam. Pardon, ko bi imel(a) iz česa spuhteti! In iz kalupa, ki ga na vratu zgolj zaradi frizure nosiš, ne more, je preveč zaprt… ali pa premalo odprt, dovzeten, ne vem, bi se dalo tudi z drugimi besedami povedati o njem, o tem kalupu…

 

Upanje umre zadnje, pravijo bedaki, pardon, večni optimisti. Katero upanje, upanje v kaj ali v koga?! V sebi boljše?! Blagor neumnosti, ki se »devicam v raju« posmehuje, obenem pa, v nekem drugem, svojem »raju« obloženo mizo upa!

Upanje v živetje?! Celo v življenje?! Do življenja je potrebno najprej priti, o njem vsaj malo vedeti, da bi vanj smel tudi upati. Živetje je pa živetje, zgolj in samo to, in sleherno obstajanje, sleherno izvrševanje zgolj fizioloških nekih potreb je časovno omejeno. In ga ne more biti več, kot se ga izkaže, pa bi bilo upati v ta več, hm, kako bi rekel – optimistično ali neumno?!

 

Kadarkoli sem dospel v stik z vodo, me je zmočila. Vedno, brez izjeme. Takšno je njeno izkazovanje, njeno pravilo. In kadarkoli sem dospel v stik z življenjem, me je potolklo. Vedno. Pa domnevam, da se na tak način izkazuje, to življenje, med vsemi raznimi in zgolj živetji. Saj si že slišal/a tisto šalo, ki govori o tem, kako »dobre ljudi« prepoznaš?! Ne? Ti povem…

 

Ko vidiš, v »peklu«, to, da nekdo že spleza na rob kotla, v katerem kopico nekih podob »kuhajo«, in vidiš iztegnjene roke ostalih… sprva pomisliš, da temu na robu skušajo pomagati, da bi iz kotla dospel, nato pa ugotoviš, da ga »dobri ljudje« v bistvu – nazaj, k sebi, vlečejo! Čemu bi tebi bilo bolje, kot je nam…

 

Ne, ne, kako da ne, zavisti ni, sploh ne obstaja, razen na grdih jezikih še bolj grdih tistih, ki jo kot občo danost gledajo! Kje neki, vsakdo dobesedno hiti k temu, da bi bilo nekomu drugemu boljše, lepše, kot je njemu, nihče nase, niti za hipec, ne (po)misli! Težava – ne pomnim resda dneva, a vem, da se v daljni preteklosti nahaja, ko sem nehal verjeti v pravljice…

 

Pravzaprav sem, od omenjenega dneva, samo v eno verjel, celo živel sem jo, vsaj tako se mi je leta dolgo dozdevalo, a je vrag – kakor voda posluje po svojih pravilih, taisto velja tudi za pravljice, tudi one imajo svoje zapovedi. Pa lahko neko krastačo poljubljaš kolikokrat hočeš, ne bo princeska iz nje izrasla!

 

Kar nekaj ciljev sem si zastavil na svoji poti, in do njih tudi segel, zadev, za katere bi smel poreči, da je iz njih življenje sestavljeno, da zmorejo pustiti neke sledi, za seboj, a kaj, ko pa…

Bolj kot sem dospeval do teh ciljev, glasneje mi je kričalo tisto radovedno, kljuvajoče, KOMU, ZA KOGA, potemtakem ČEMU?! In je kričalo, ter kljuvalo, glodalo toliko časa, da mi je odgovorov zmanjkalo! Še sebe nisem mogel prepričati, kako bi šele druge?! In mi je, s tem, en sam, upoštevanja vreden cilj ostal… in se kot zaključek davno zastavljene poti izkazuje. Pa bi bilo moč poreči, povsem preprosto, tako, da – če v ničemer drugem smiselnosti lastnega obstajanja ne najdeš, potem zmore biti samo v tem, da se enkrat tudi konča…

Do takrat pa moraš, seveda, in jesti, in piti, in čim lepše obstajati, kajti brez tega, da obstajaš, z obstajanjem tudi prenehati ne moreš…

 

Da, aleluja! Ne en dan več, zgolj en manj.