Za
izhodišče zapišem dve trditvi.
Prva:
znotraj lastnega obstajanja želiš »nekaj« narediti, se z »nečim« izkazati,
predvsem samemu sebi, da lastne zmožnosti ugotoviš in predvsem njihove meje…
obenem pa moraš, da bi ta »nekaj« izkazal, živeti in preživeti, pri čemer bi to
rad dosegel na sebi svojstven način, potemtakem, če si človek – po človeško.
Druga:
živiš sredi svinjaka, sredi prostora, katerega temeljno vodilo je dospeti do
polnega korita, in ga, za seboj, praznega pustiti, obenem pa je za ta prostor
značilno to, da so tla razrita in blatna ter prekrita z iztrebki.
Že to,
da živiš in preživiš ti je, v takšnih razmerah, sila otežkočeno, kajti – kot prvo,
nisi vajen biti v blatu in vsepovsod iztrebke puščati za seboj, nahajaš pa se v
obojem, kar pomeni, da ti je bivanje že v osnovi sila težavno – moraš paziti na
vsak svoj premik, da ne bi v blatu in v (tujih) iztrebkih končal, da bi ostal
čist.
Kot
drugo – nisi vajen, in se ne želiš navaditi tega, da bi, kot to počne vse krog
tebe, drvel proti koritu, da bi se ob njem in zanj prerival, in še več – ne obstajaš
zato, da bi se hranil, da bi iz korita zajemal, pač pa se hraniš zato, da
(pre)živiš. Bistvena razlika!
Če
hočeš, v takšnih razmerah, (pre)živeti, potem moraš vsaj do nekih ostankov v
koritu dospeti, sicer si ne boš zagotovil niti najosnovnejših pogojev lastnega
fizičnega obstanka… obenem pa, če želiš, sredi blata, iztrebkov in vseh, ki to
blato in iztrebke porajajo, ostati čist, moraš v to
dospevanje-do-ostankov-v-koritu vložiti krepko več truda, znanja, volje… kot je
to potrebno tistim, ki samo žretje vidijo, in pri tem svojem žretju nikakršnih
ovir, pomislekov ne poznajo.
Kot
drugo pa – ves tisti »nekaj«, katerega želiš ustvariti oziroma izkazati, je
vsem ostalim, s katerimi deliš svinjak, nekaj tujega, nezanimivega, celo
nepotrebnega, pa se jim moraš malodane opravičevati, jim lastna ravnanja
nenehno razlagati, da ti sploh dopustijo, povsem drugačnemu od njih, biti med
njimi. In, kakopak, ves tisti »nekaj«, do katerega že dospeš, moraš znati
(ob)varovati, pred ostalimi, da ti ga ne bi, stremeči v žretje, bodisi požrli,
bodisi ga, v prerivanju za korito, poteptali.
Pri
čemer še na eno »malenkost« ne gre pozabiti: ker si edini med vsemi drugačnimi
(dokler, s časom, skozi življenje še nekih redkih ne spoznaš), moraš znati
najprej samemu sebi svojo pravilnost, s tem tudi dopustnost, smiselnost
razlagati, da bi, kasneje, dospel do potrebne mere samozavesti, s tem tudi do
zavedanja o nepotrebnem razlaganju (opravičevanju) samega sebe napram vsem
ostalim, kajti – ko bi vsi tako, kot ti, potem v svinjaku ne bi bilo ne
prerivanja za korito, ne blata, ne iztrebkov vsepovsod obstoječih.
Svinjam
je, v svinjaku, enostavno, povsem, običajno, samoumevno, kajti svinjak je samo
odraz njih samih, potemtakem jim prerivanje za korito, blato in iztrebki niso
prav nič motečega, nič takega, kar bi jih znalo pripeljati vsaj do pomisleka,
če je tak način obstajanja zares pravilen.
Da, v
drugačnih razmerah, v nekih okoliščinah živeti-izven-svinjaka, bi bilo človeku
(pre)živetje nekaj povsem običajnega, nekaj, ob čemer ne bi do neštetih
pomislekov dospeval, da bi mu voljo jemali, obenem pa bi se smel v celoti
posvečati tistemu ustvariti/izkazati »nekaj«… in ta »nekaj« bi, ker bi vsi za
nekim podobnim »nekaj« stremeli, celo krepko lažje ustvarjal, predvsem pa ga ne
bi bilo potrebno nenehno braniti, zagovarjati, tako da…
Svet
je, žal, svinjak, in absolutni večini so razmere znotraj tega svinjaka povsem
nemoteče. Edino, kar jih moti, je to, da – so nekateri bolj pri koritu, kot »jaz«.
Vidiš,
mene pa to moti, pa če dospem ali ne, do korita, me moti, kajti – ne živim, da
čim več (po)žrem, pač pa hrano konzumiram radi tega, da sploh zmorem
(pre)živeti. Ob tem pa še tisti »nekaj« iščem, da z njim predvsem samemu sebi
smiselnost (lastnega) obstoja izkažem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar