Kaže,
da mi je misel zavila k nekemu pogovoru, o mojih letih, o mojem življenjskem
obdobju. Izjavil sem namreč, da sem star, in v odgovor zaznal, da nisem…
Trditev,
da nisem star, je bila podkrepljena z besedami »za starejše si mlad, za mlajše
si star«. In že v tej »podkrepitvi« je moč ugotoviti nek absurd, neko
nedorečenost, kajti – usta, ki so me prepričevala v to, da NISEM star, so
MLAJŠA od mojih, potemtakem bi zanje, upoštevaje izrečeno v »podkrepitvi«,
MORAL biti star…
In mi
je bilo povedano tudi to, da je stanje biti-star odvisno tudi od stanja, od
kondicije, tako mentalne, mišljenjske, kakor tudi fizične, telesne. In se tudi
v tej razlagi izkazuje podobna nedorečenost, kajti – miselno, si upam trditi,
sem v krepko boljši »kondiciji« kot absolutna večina, potemtakem tudi v boljši
kondiciji kot vsi mladi, pa sem, mišljenjsko gledano, celo MLAD, dočim sem
fizično v neki povprečni kondiciji, letom primerni, in so, tisti mojih let, ki
imajo več telesne moči, a so tudi takšni, ki je imajo manj, pa sem zanje »perla«…
Čemu to
zapisujem? Preprosto, ker s tem enostavnim primerom zmorem nekaj besed povedati
o treh vrstah resnic, in »resnic«, obenem: o absolutni resnici, potem o relativni
resnici in tudi o subjektivni resnici… o tem, na čem temeljijo,
obenem tudi o tem, koliko jih je sploh moč obravnavati kot – resnico!
Absolutna resnica
Ničkolikokrat
doslej sem zapisal, da obstaja ena sama absolutna resnica, ki govori o tem, da
je vse relativno, da, potemtakem, absolutna resnica NE obstaja! KO bi
obstajala, takrat bi namreč morala, kot resnica, veljati za vse, in bi se
morala, kot resnica, izkazovati v vseh časih in v vseh okoliščinah! Takšne
zadeve pa – ni.
Resnica
ni namreč nič drugega, kot ugotovitev dejstev, torej nekih dejanskih stanj. In
ta ugotovitev ni odvisna samo od teh stanj, pač pa tudi od zmožnosti tistega,
ki ta stanja ugotavlja, od njegovega poznavanja in razumevanja dejstev! In ta
dejstva se, s časom, znajo spreminjati, in to silovito spreminjati…
Denimo,
nekaj stoletij nazaj, ko je bila živetvena doba krepko krajša od današnje, bi
pri svojih letih sodil med »metuzaleme«, malodane med nekakšna čudesa, dočim bi
me znali v nekih bodočih stoletjih, ko bo, če bo, živetvena doba krepko
podaljšana, obravnavati kot »mladca«. Pomeni, da moja trditev o tem, da sem
star, skozi čas ne vzdrži, potemtakem ne more biti, s tega vidika, absolutna (se
spreminja!), a v okvirih današnjega časa, v okvirih današnjih dejstev je še
kako – resnična, in, upoštevaje dejstva, neomajna… pa bi lahko zapisal, da je
absolutna, v konkretnem času, v konkretnem prostoru.
Atom je
najmanjši nedeljivi delec. »Absolutna resnica«, ki je dolgo veljala (vse do
odkritja kvarkov), in je bila za naše zmožnosti dojemanja nesporna, neomajna, a
za dejanska stanja, za dejstva (naknadno ugotovljena) je bila, očitno,
ne-resnica! In mislim, da so dejstva pri ugotavljanju resnice krepko
pomembnejši dejavnik, kot pa naša zmožnost dojemanja, poznavanja dejstev…
Relativna resnica
Že s
tem, kar sem zapisal v prejšnjem poglavju, sem, hkrati, govoril o relativnosti
resnice, o tem, da jo je potrebno ugotavljati v najširšem možnem prostoru in v
najdaljšem možnem času, predvsem pa v okviru poznavanja VSEH dejstev, ki se
kakorkoli nanašajo na predmet obravnave. In teh dejstev, v celoti vsaj, NE
poznamo, in močno dvomim, da jih bomo kadarkoli uspeli (s)poznati!
Celo
neka trditev o smrti-kot-koncu-življenja ne zdrži v podobi neomajne resnice,
kajti veliko jih je, ki verjamejo v to, da je smrt samo začetek nekega novega
življenja, obenem pa ni nikogar, ki bi umrl in se po svoji smrti oglasil ter povedal
o tistem kaj-se-dogaja-po-tem-ko-umreš!
Subjektivna resnica
Za
subjektivno resnico velja, da zmore biti resnica samo tistemu, ki jo trdi,
dočim je zares daleč od resnice! In zanjo velja, še bolj kot za obe poprejšnji,
to, da je natanko takšna, kakršna zmore biti v okvirih posameznikovega
poznavanja dejstev in njegovih zmožnosti dojemanja istih. In med te subjektivne
resnice sodijo vsi »po moje«, »po tvoje«, »po naše«, »po svoje«…
Če
rečem, da je čokoladna torta sladka, lahko naletim na ugovarjanje… ugovarjanje
iste vrste, kot je bilo tisto, ki je nasprotovalo trditvi, moji, o moji
starosti… pa lahko slišim, da NI sladka, ker je neka baklava, na primer,
slajša, obenem lahko slišim, da JE sladka, ker nek jabolčni zavitek ni tako
sladek, čeprav…
Znotraj
vsakega opredeljevanja obstajajo določene nianse, neke stopnje istosti, pa
obstaja, na primer, znotraj »pozitivnega« čustvovanja, neko veselje, kot
srednja podoba tega čustvovanja, obstaja neko zadovoljstvo, kot (naj)nižja in
neka sreča, kot (naj)višja stopnja istega. A vse te stopnje govorijo o – »pozitivnem«
čustvovanju.
Res je,
baklava je slajša, jabolčni zavitek je manj sladek, vendar se vse tri sladice,
vključno s torto, izkazujejo s sladkostjo, pomeni, da so vse sladke… in tudi
moja leta sodijo med stara, pa sploh ni pomembno to, da obstajajo starejši in
mlajši starci, od mene, pa da ne bi zmogel trditi, utemeljeno, o tem, da sem
tudi sam – star.
Čemu,
za vraga, to pišem, ko pa »vsi o tem vemo«?! Čemu?! Zato, preprosto, ker vsi še
zdaleč tega NE vemo, pač pa pretežno, če ne celo izključno, temeljimo na »naših«,
potemtakem »subjektivnih resnicah«, potemtakem na – ne-resnicah!
To, da
absolutna resnica v bistvu NE obstaja, tega NE priznavamo, saj nam naše
nezmožnosti dojemanja še vedno govorijo o tem, da so naša prepričanja, da je
naša »naučenost« začetek in konec resnice, da vse tisto, kar »vemo« in kar »znamo«
govori o resnici!
Tega,
da zmore biti resnica izključno relativna, tega se tudi NE zavedamo. Ko bi se,
potem bi dvomili v sleherno razlago, in bi iskali, vsa svoja živetja,
najustreznejšo! Potemtakem se sploh ne bi izkazovali, z nekimi svojimi
prepričanji!
In tudi
tega, da so naše resnice zgolj subjektivne narave, potemtakem ne-resnice,
odvisne od naših ne-zmožnosti, miselnih, tudi tega se NE zavedamo! Ko bi se,
potem se ne bi povprek podajali ugotavljati dejanskih stanj, in še najraje tja,
kjer krepko premalo, ali celo ničesar, o teh stanjih ne vemo.
Res je,
»vsake oči imajo svojega malarja«, a ta »malar« zmore zgolj neke všečne,
sprejemljive podobice posameznikom »malati«, dočim so dejstva edini čopič, ki
zmore resnico razkriti. Da potem vsi tisti, ki je ne zmorejo razumeti, vanjo
verujejo, in jo v podobah njene absolutne veljavnosti izražajo… tako, kot so to
počeli z vsem, od podobe planeta, pa vse do današnjih ugotavljanj vsega in česarkoli.
Resnica
je sila enostavna, preprosta zadeva, takrat, ko do nje dospeš, pot do nje pa
zna biti zelo zapletena, zahtevna, absolutni večini celo nemogoča, in zna tudi
stoletja trajati, preden korak vsaj njen delček prehodi.
Sem
star, brez skrbi, se tega zavedam… pa čeprav so tudi starejši… in upoštevaje
dejstvo, da je mamica Narava »naši« podobi obstajanja namenila nekih trideset
let (vse nad temi leti je izključno posledica razvoja medicine, in načina
živetja), sem zares nek »metuzalem«, saj sem ta – izhodiščno opredeljen mi čas –
že za več kot enkrat podaljšal, obenem pa sem iz »potrošnega materiala«
sestavljen, in že zdavnaj zašel v fazo ne-obnavljanja celic, potemtakem v fazo
postopnega ugašanja, pa – ne vem, na temelju česa bi smel trditi, da nisem
star, razen na temelju nepoznavanja, neupoštevanja dejstev?!
Ja, pa
še nekaj, neka »malenkost«, v povezavi z resnico: nikdar ne kaže pred njo »zatiskati
oči«, je »po svoje« razumevati, celo poskušati spreminjati, kajti sama po sebi
zmore govoriti, in je dokaj zgovorna, pa se, slej ko prej, vsi »naši« poskusi
njenega prilagajanja, potvarjanja… izkažejo kot neuspešni! Eno je namreč tisto,
kar se kaže, ali se vsaj skuša prikazati, drugo, in običajno nekaj povsem
drugačnega, pa je tisto, kar je res, kar je resnica! In, zanimivo, pravzaprav
absurdno: Vsi tisti, ki »vedo« da ni-vse-tako-kot-se-kaže, verjamejo izključno
v to-in-tako-kot-se-kaže!
Sem že
kdaj, mogoče, o nezmožnosti zavedanja (celo samega sebe) pisal?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar