Včasih
si želim, za hipec, a vseeno, da bi se mi nek prdec, neko govno, dvonogo, pod
kožo naselilo, da bi človeka iz sebe pregnal, vsaj za nekaj časa, vsaj za
toliko, da…
Da bi
zmogel, tudi sam, kot govno, pa da bi povrnil vse tisto, kar mi je bilo
svinjarij spočetih, in mi je življenje ne samo skazilo, pač pa ga dobesedno
odpravilo, potolklo, pobilo! In bi peštal, v »zahvalo«, dokler ne bi bilo
marsikaj poplačanega, celo z obrestmi! In bi peštal, brez milosti, kakor tudi
meni ni bila izkazovana, in brez zadržka, kakor ga tudi v početju doživetih mi svinjarij
ni bilo zaznati, niti od daleč!
Danes
sta bila svakinja in brat, tu, na »mojem« bregu. »Dedka Mraza« sta pripeljala.
Groza, cel, zajeten kup, in vse novo, kupljeno, namenjeno Mali in meni. In
kljub prelepi nameri, kljub temu, da sta z gesto toplino izkazala, pa da bi ta
toplina morala greti…
Saj je,
ne rečem, je grela, in še vedno greje, vendar – ko se znajdeš v nemoči, in se
že sam od sebe te nemoči več kot dovolj zavedaš, takrat ti sleherno neko
darovanje, sleherna neka pomoč samo še dodatno o tem pripoveduje. In ti,
obenem, pripoveduje tudi o tem, da – nikdar nisem bil vajen samo prejemati, in
ne dajati, zdaj pa se, že nekaj časa, nahajam natanko v takšnem položaju, v
katerem zmorem samo prejemati, da(ja)ti pa ničesar! Pa vem, nikarte ne misliti,
da tega ne bi vedel, tudi doživljanje, tudi čustvovanje, tudi ob takšnih
primerih, je neko dajanje, a kljub temu…
Solze
mi niso tuje, nikoli bile, nikoli me nek bedak ni učil tega, da niso za moškega
primerne, da jih je potrebno tajiti, zadrževati, vse dotlej, dokler niti poteči
ne znajo več, če so kadarkoli sploh znale, seveda, prijateljujem, z njimi,
marsikdaj mi, vsaj za ščepec, dva, pomagajo, da se pretolčem, takrat predvsem,
kadar bi mlatil, peštal, in tudi danes me niso pustile na cedilu. Pa ne samo
tiste, katere sta svakinja in brat zmogla videti, ne, videla sta jih malenkost
v primerjavi s tistimi, ki so potekle po tem, ko sta odšla, in sem kar nekaj
časa zrl v vse podarjeno. Bentiš, celo nekaj kilogramov mesa sta pripeljala, da
bom lahko za Malo kuhal…
In sem
tudi preklinjal, in svoje nemočne roke v pesti stiskal, ter klel, in preklel,
marsikaj, tu in tam tudi koga, ter zlasti lastno življenje, na prvem mestu pa
sebe, bedaka! In to ne samo bedaka »na kvadrat«, daleč od tega, bedaka na
neskončnost!
Ja, ko
bi bil govno, bi znal krepko bolje s svinjarijami opraviti! In s tistimi, ki se
z njimi izkazujejo, ko se prikažejo iz sveta smradu, da smradijo, govnajo, po vsem
tistem lepem in dobrem, ki jim v roke dospe!
Ni komentarjev:
Objavite komentar