Sreča, sreča, sreča…

Res je, polno korito in odsotnost klavca zmore svinji vzbuditi obilo radostnih trenutkov. Pravzaprav ji zmore vse njeno obstajanje v zadovoljstvu preteči, v takšnih okoliščinah, pa čeprav znotraj svinjaka. Potemtakem…

 

Ubogi tisti, katerim je zlahka zadostiti, tisti, ki zlahka do neke svoje »sreče« dospevajo, revežem ne kaže niti zameriti, ko pa se niti z zmožnostjo ugotavljanja ne/vrednosti ne znajo izkazati!

 

Sreča ne pada z neba, in, verjemi – prej kot ti jo bodo dali, neki drugi, prej ti jo bodo odvzeli, jo skušali vsaj zamajati, če ne, raje, do konca potolči! Ne, če sam ne zmoreš do te sreče dospeti, potem se nikar ne nadejaj, da te bo do nje nekdo drug popeljal. In pripeljal, kakopak!

 

Seveda je to, da sam zmoreš do sreče, krepko premalo, za to, da do nje tudi dospeš! To, da se obdržiš na površju nekega živega blata, denimo, je sreča, tvoja sreča, katero sam pridelaš, s tem, da zmoreš samega sebe nadzorovati, se obvladovati, vendar – če nikjer ni nekega oprijema, s pomočjo katerega bi se lahko tudi potegnil iz tega blata, potem se ti bo ta sreča kmalu razblinila, se celo v obup(anje) spremenila…

Da, potrebuješ, takrat, ko se v blatu znajdeš, nek oprijem, neko oporo, potrebuješ vsaj košček nekih trdnih tal, na katerega bi se smel izvleči, in na noge postaviti. In zgolj v tem smeš pričakovati (so)udeležbo drugih, pri porajanju lastne sreče!

 

Tudi sreča ima svoje hibe, vsaj tri mi, v tem trenutku, »padejo na pamet«…

 

Sreča zmore biti preizkus, marsikdaj celo krut, tvojega zdravja, tvoje psiho-fizične »kondicije«, kajti – ko dobesedno privre na plano, ko te skuša od sreče malodane raznesti, takrat, ni vrag, je priporočljivo imeti vzdržljivo srce, da se ne bi sreča z nekim infarktom, denimo, zaključila.

 

Sreča je vrhunec »pozitivnih« čustvovanj, je nekakšno do skrajnih meja potencirano veselje, pa kot takšna ne more dolgo trajati, saj bi se v nasprotnem prehitro izčrpala, in izčrpala tudi tebe, »srečneža«, te dobesedno izpraznila, te potolkla. Ne, zgolj za kratko trajanje sreče si »opremljen«, in če si opremljen tudi z zmožnostjo razumevanja, potem boš znal razlikovati med srečo, veseljem in zadovoljstvom, pa nikakor ne boš o srečnem svojem živetju govoril, ali o srečnem nekem letu, prihajajočem, kakopak.

 

Sreča ima potrebo po tem, da se (po)deli! Brez delitve zmore samo za »vdih«, brez delitve bi te razgnalo, kot neko bombo, tako edino se zna sreča izkazovati, s kipenjem prek roba! In je hudič, pri tej (po)delitvi, kajti – v kolikor je v napačne »roke« deljena, takrat ti jo zmorejo hitro v ne-srečo spremeniti!

 

Če ne razumeš drugače… stopi do nekega pašnika, na katerem so konji. Lepo, v miru jih boš gledal, kako se pasejo, tu in tam mrčes odganjajo, ko se z zadovoljstvom, svojim, kažejo. In ko se pripeti, da boš nekega konja slišal hrzati, se celo v nek poskok naravnati, malček tekati, takrat ti bo o svojem veselju pripovedoval. Ko pa boš videl, kako ga malodane »raznese«, ko bo hrzanje hrzanju sledilo, in se bo tekanje v dir spremenilo, in mu bo glavo na vse strani »metalo«, takrat, ja, samo takrat ti bo povedal, o tem, da je – srečen! In ne bo ti zmogel dolgo časa o tem govoriti, preveč ga bo ta sreča utrudila…

 

Nekajkrat sem segel do sreče. Nekajkrat se je v zadovoljstvo, in v veselje, spremenila, ter do dandanašnjega ostala z menoj, v meni. Ne kot sreča, kot zadovoljstvo in/ali veselje. Obenem pa – nekajkrat sem, kaže, napačnim »rokam« zaupal, ko sem hitel neko srečo (po)deliti…

 

Ja, ta, vražja sreča, ki konstantno obstaja zgolj tam, kjer o njej ne vedo.