Da, za
danes sem domneval, da bodo vsepovsod gneče, in sem se že kar pripravil na to,
da bom povsod moral stati v dolgih vrstah, pa še na tri konce sem moral iti,
med ostalim tudi v banko, a se je izkazalo povsem drugače, celo tako, da – ob običajnih
dneh bi, zagotovo, vsaj enkrat več časa porabil, kot sem ga danes. Pa še »bogatega«
se počutim, po dolgem času sem se odločil, in dvajsetaka dvignil, da vsaj nekaj
gotovine v denarnici premorem…
Ura in
pol je minila, od odhoda pa do vrnitve domov. Samo ura in pol! In sem krepko
prej zastavil s preoblačenjem Sonkove postelje, nato še s pospravljanjem
zgornjega dela bivališča. In sem tudi zidove in strope posesal, se je nekaj
pajčevin nabralo. A ni sile, prijatelji pajki so že z gradnjo novih zastavili…
Da,
minuli teden sva opazovala, Mala in jaz, dogajanje v eni teh pajčevin. Se je
listna stenica ujela, dokaj velik hrošč, napram »suhi južni«, sicer dobro »rejeni«,
pa nadpovprečno veliki, a kljub temu. Tudi na tak način se učiva. In sva
gledala, kako je pajek najprej počakal, da se je hrošč dobro ujel v niti, se še
bolj utrudil, v poskusih, da bi se pasti rešil, in šele ko se je umiril, se mu
je pajek približal, ga, na hitro, malček piknil, nato pa še dodobra v niti ovil.
Ter se šele čez približno uro lotil pojedine. Pravzaprav bi bilo pravilno, ko
bi zapisal, da se je lotil izpijanja steničinih življenjskih sokov…
O
pajčevinah, o nekih mrežah »življenja«, pa o nekem mrčesu in podobnih mu
podobah, ji še ne razlagam, je premajhna, da bi razumela. Pa tudi ko bi – bi bilo
škoda, da bi ji prehitro kazil otroštvo, že tako in tako je, predvsem pa bo,
marsikaj spoznala, in to prekmalu, silovito prekmalu! Na žalost, veliko žalost,
tudi mojo.
Bila
naj bi dete sreče… pravzaprav naj bi vsak otrok bil dete sreče, a kaj, ko je
življenje na planetu »dobrih«, predvsem pa »ljubečih«, takšno, da se sreča,
tudi ko se prikaže, prelahko izkaže kot – laž?!
Kakorkoli
že, nabavil, uredil, pospravil, posteljo ji pripravil, nato pa sem tudi cucka
žejna-prek-vode-popeljal. Ja, v marsičem sta podobna »človeštvu«, a, na moje
veselje, sta v marsičem krepko boljša od njega.
Dal sem
jima tablete proti notranjim zajedalcem. Niso jima všeč, pa bi jih izpljunila,
ali pa jih morala na silo, z mojo pomočjo, pogoltniti, pa sem izrabil dejstvo,
da, tako kot »človeštvo«, vsak drek pogoltneta, samo da diši, in sem tablete »ovijal«
v pašteto. Niti zagrizla nista, kaj šele, da bi se z grizenjem trudila, dobesedno
pogoltnila sta, kos za kosom, hlastaje po še. Samo da diši, samo da je, pa
četudi nisi lačen…
In mi
je uspelo še nekaj drugih malenkosti o(d)praviti, pa še prijatelju, večnemu
idealistu, krajše pisemce napisati, v odgovor na njegovo oglašanje. Pet let je
starejši od mene, pa ga še ni zapustila mladostna zagnanost, neka vnema, k
Pravici in ne vem čemu še, usmerjena. E, dečko, dečko, pa ne na tem planetu, na
katerem je skupnost dobra le toliko, kolikor ti (pre)živetje omogoča! Na
planetu, na katerem so dobesedno vsi, od prvega do zadnjega, znotraj absolutne
večine, isti, le da – tisti, ki »gor« dospejo, si upajo, in tudi priložnosti se
jim porodijo, pa svoje prave podobe pokažejo, oni, »revčki«, ki pa so »spodaj«,
oni pa se, pač, ne upajo, in nekih pretiranih priložnosti nimajo, zato »zgolj«
neke svoje veze in vezice izkoriščajo, in se na bedarije sklicujejo, ko o »oblasti«
in »priložnosti« grdo govorijo, namesto da bi lastno grdost videli…
Princip
je isti, sve su ostalo nianse… jeste, Đole, govno je govno, i samo od toga,
koliko ga ima, ovisi količina smrada.
Ni komentarjev:
Objavite komentar