Tretjina
najbolj neumnega meseca v letu je, k sreči, mimo. In »dobri možje« so se že
začeli prikazovati, v podobah položnic, kakopak. In so svojo dobroto tudi z
nekim »srečno 2024« izkazali…
Uboga
bitja, ki ne vedo tega, kaj je to – sreča! Pa jo, iz leta v leto, in za vsa
leta sproti, »želijo«. Vsaj toliko, da nek običaj odpravijo, da neko svojo »vljudnost«
izkažejo. In jim je za to potrebna neka časovna zapoved, neka časovna
opredelitev, ker – tako je od nekdaj, čemu ne bi bilo tudi v bodoče…
Nekajkrat
sem že slišal, od nekih, celo mladih, ki niti slučajno med običajne, med »normalne«
ne sodijo, da je sreča zgolj iluzija, da sama po sebi sploh ne obstaja. Ne
zavidam jim, zaradi takšnega mnenja, in še zlasti jim ne zavidam zaradi
njihovega življenja, katero jih je že v mladih njihovih letih do takšnega
mišljenja pripeljalo! Veliko grenkobe morajo nositi v sebi, veliko »dobrega« in
»lepega« jim je okolje povzročilo…
Ne, ni
iluzija, ta sreča, ni, dejansko obstaja, kot sreča, četudi v nekih svojih
drobcih, in četudi v nekih drobcih časa, znotraj katerih sme, če ima iz česa,
poroditi se! In obstaja v povsem drugačni podobi, kot so podobe obče »sreče«,
ki zmore, očitno, celo leto, iz leta v leto, trajati! Uboga pamet, ki niti
čustvovanj ni zmožna živeti, in jih, posledično, poznati, in prepoznati, med
njimi razlikovati…
Ne
zavidam tistim, ki v zadovoljstvu »srečo« najdejo. Ne zavidam tistim, ki
zadovoljstvo najdejo v nevrednem. V vrednem ga tudi iskati ne morejo, da bi se,
najprej, vase zazrli. Ja, pri takšnih pa je »sreča« povprek posejana, in, kakor
vse ostalo povprek posejano, bolj kot ne, nek – prazen nič!
Beležim,
spomin moj beleži nekaj primerov sreče, bi bilo nemogoče, da jih ne bi, tako je
vrela, kipela, tako je hotela ves svet objeti, in čas zaustaviti, vsaj za malo,
in malček dlje, kot ji je bilo, tej sreči, dano vreti. In noben od teh
trenutkov ni bil meni namenjen, vse sem hitel deliti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar