Zgolj tako sproti…

Bolj sem »kristuški« kot oni, ki »verujejo vanj«, le da so moji »čudeži« razložljivi z razumom, »njegovi« pa z lahkovernostjo neumnosti.

 

In še zdaleč nisem tako »pravičen«, kot je »pravičen on«, ki čistost in v strahu »spokorjeno« nesnago v isti koš meče.

In še zdaleč nisem tako »moder«, kot je »moder on«, ki po dveh tisočletjih še vedno ni spoznal, kakšno blato je »ustvaril«. Ne, ni iz blata ustvaril svetlobe, pač pa obratno, iz svetlobe blato!

 

Čeprav se skuša ravnati po naukih etike, po naukih človeka, razuma, mu to najbolje ne uspeva, a ker je nepogrešljiv, in ker mu nemoralni sledijo, mu nihče grehov ne šteje. Jaz sebi svojih ne odpuščam, in zlasti se nikomur ne klanjam, da bi me klečečega v »nebesa povzdignil«. Raje spodaj, in sam, kot v dvomljivi družbi, in v družbi še bolj vprašljivega »stvaritelja«.

 

Da, bolj sem »kristuški« kot oni, »verujoči«, pa si radi tega dovoljujem ne samo dvomiti v vrednost tako njih, »sledilcev«, kakor njihovega »vodnika«, ki je, kaže, krepko s smeri zašel, že takrat, ko je svetlobo v blato spremenil, pač pa si dovolim celo to, da neumnosti tudi tostranstvo v vladavino priznavam, upajoč, da ne bo pretirano čakati na dan, v katerem bo planet, znova, neonesnažen.