Včasih ne veš, kaj je bolje…

Tudi, če bom moral iti v »dolino« umret… vsako leto, ki ga izven te »doline«, »doline šentflorjanske«, kot bi ji Cankar porekel, preživim, si štejem v prid!

Vem sicer, da so »še« dobri ljudje na svetu, a vem tudi to, da jih je sila redko moč spoznati! In dobrim ne bi bil v breme, medtem ko slabim ne puščam, da bremenijo mene.

 

Še skozi dva dneva, poleg preostanka današnjega, se moram prebiti, preden grem po Malo. Jutri bom šel v nabavo, v četrtek sine, mlajši, pride. Tako je vsaj dogovorjeno, pa če višje sile ne bo…

Žal mi ga je, boli me, sodim mu med redke, s katerimi se zmore pogovarjati, sproščeno, neobremenjeno. Premlad je še, čeprav… ja, tudi sam poznam, od svojega mladega, stanje biti-sam-sredi-ostalih. In tudi za preostala starejša vem, da se v podobnem nahajata. Pač, tako je.

 

Včasih ne veš, kaj je bolje, imeti otroke, in jih temu, in takšnemu svetu izpostavljati, ali ne imeti jih, in s tem opustiti tudi neka upanja, da bo, morda, nek jutri boljši, ker bo, vsaj za malenkost, več takšnih v njem. In je vrag, da se s takšnimi mislimi srečuješ, med vsemi »srečnimi«…

 

Ne zamerim jim njihove »sreče«, in jim je tudi ne zavidam, čeprav je hudič, prav v tem, da iz nje, iz te »sreče«, takšne, in na obstoječe načine dosegane, svet sebi neko nesrečnost zapisuje. In se mi zdi, da to vse hitreje počne, vse močneje, vse obsežneje. Ni dobro, kadar se gosti, kadar se hitrost veča, vse večja je tovrstna aktivnost, bližje je trenutek, ko bo vulkan bruhnil…

 

Ne verjamem v »usodo«, čeprav zmorem poreči tisti če-mi-je-tako-usojeno, in zlasti ne verjamem v beg, še manj v zatiskanje oči. Kar je »potrebno« doživeti, to je, očitno, »potrebno«, in se mu ni moč izogniti. Kjer odločanje ni v tvojih rokah, tam je v tujih, tam te pred dejstva vodijo, in te tudi pripeljejo, in na ta dejstva nikakršnega vpliva nimaš! Edino na kar zmoreš, smeš, celo moraš vplivati, je – na lastna ravnanja, na to, na kak način boš preživel, kar ti je za preživeti, in koliko, če sploh, boš preživel, ob tem pa sebi, svojim načelom zvest ostal!

Sebi se nikoli za toliko vrednega nisem zdel, da bi se, zaradi neke samoohranitve, podal v laganje, goljufanje, v hinavščino, ritolizništvo, v obračanje po vetrovih… edina vrednost, s katero razpolagam, v sebi, je tisto, čemur vse svoje življenje sledim, v to verjamem, in tisto, kar sem zmogel iz sebe, drugim, dajati.

Med črve pa tako in tako ne zahajam, in tudi s smrtjo ne nameravam.

 

Šele sedaj sem si, pravkar, »kratkega« nalil, prvič danes, in domnevam, da kot podlago za naslednjega, ter obenem današnjega poslednjega. Prija, ko zareže, in ko mi celo svojo željo izkazuje, da bi rad tudi odlegel, a mu do tega ne pustim. Tudi to bi namreč bilo beg, nekakšno zatiskanje oči pred dejstvi, ki zaradi »slepote« nikakor ne zmorejo drugačna, lepša postati.

 

Žal mi je nekih mladosti, ne vseh, zgolj nekih, ki se bodo soočile, in kar nekaj časa soočale,  zaradi »nas«, »pametnih« bebcev, zaradi »naše skrbi« in »naših prizadevanj« za boljši-jutri, »nas«, nevrednih današnjega, kakršenkoli že je, s posledicami, katere »mi« tako zavzeto, ne da bi to vedeli, se tega zavedali, kličemo na plan! In bi bilo prav, ko bi zaradi tega »mi« plačevali, in ne zanamci, katerim, bojda, »lepši svet« tvorimo, pri čemer – ko na obstoječega pomislim, takrat se povprašam: je svinjak lepši takrat, kadar je v njem še več blata?!