Gledam
neko sličico, fotografijo… enajst, devet in eno leto, in neka radost, moja,
izpred neskončno let posneta…
Moji
čički, starejši trije. Nekaj več kot šestindvajset let bi bilo potrebno dodati,
posnetim podobam, da bi današnjim ustrezale, vsaj približno. Takrat niti slutil
nisem tega, kako bo »življenje« poseglo v naš biti-skupaj! Da bo, to »življenje«,
povzročilo popolno drugačno, nasprotno tistemu, česar si nikoli želel ne bi, za
kar sem upal, da nikoli ne bom doživel…
Sliki
sem prah odvzel, predno sem jo preslikal, barv ji oživeti ne zmorem, so malček
zbledele. A še vedno krepko manj, kot so zbledele neke barve v meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar