Tekla
je proti meni, ko sem stopil iz avtomobila, in slišati je bilo njena glasen
smeh in tata… tata… tata…
Tudi ko
je že bila v mojem naročju, smeh in »tata, tata« nista ponehala, vse do
komande, ki ji je šinila v glavo – »v avto«.
Ni
hotela sama zlesti na stolček, kakor to, včasih, želi, ne, tata jo je moral
dati, jo, kakopak, pripeti, in zapreti vrata. In kar nekaj časa je, pripeta,
dobesedno poskakovala na stolčku, tako je kipelo v njej, pa – kadarkoli sem,
med vožnjo, pogledal v vzvratno ogledalo, vselej sta se najina pogleda srečala
in dete je bilo z usti, raztegnjenimi od ušesa do ušesa…
Dve uri
sta minili, od najinega prihoda domov, preden sva »smela« v hišo. Je bilo
potrebno najprej nadoknaditi s Tiso, s Tarom in z mačkami, pa gugalnica,
tobogan, najino tata-ama-Lilo-lovljenje…
Ker ni
zajtrkovala, sem se odločil, da bova pripravila jed, s katero bo, zagotovo,
dobro opravila. Pa sva izbrala lazanjo. In medtem, ko se je zadeva pekla, sva
naredila tudi maso za palačinke. Naj bo tudi večerja zanesljiva, sem razmišljal…
Ob
devetih sem naju s pregovarjanjem spravil na kavč. Čeprav ob osmi jutranji
zbujena, in cel dan v akciji, ni kazala znakov utrujenosti, še manj želje po
tem, da bi zaključila z dnevom, in šla ajat. In tako polne energije, tako žive,
dinamične in »uspavalno« domiselne, kot je bila nocoj, je še nisem videl. Ne vem,
me je bolj utrudila prek dneva, ali z »uspavanjem«…
Da,
danes sva cel dan imela ognjemet sončevih žarkov, ogretih s smehom in z razigranostjo,
medtem ko je že sam sprejem, njen, mene, dopoldanski, poskrbel za to, da ga
smem uvrstiti med najlepša darila, kar sem jih kadarkoli prejel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar