Zadovoljen nezadovoljnež…

Zadovoljen sem z načinom, na katerega živim, nisem zadovoljen s svojim življenjem.

 

Zadovoljen sem s tistim, kar sem uspel izkazati, doseči, nisem zadovoljen, ker sem se sploh v izkazovanje, doseganje podal.

 

Na prvi pogled zadeve, ki ne gredo vkup, vendar temu, še zdaleč, ni tako! Še kako gredo!

 

Pot, po kateri hodim, ni shojena, na njej le tu in tam nekega hodca srečaš, gneče pa nikoli ni, v enem samem trenutku ne.

Na tej poti ni nekih puščic, nekih označitev, markacij, ki bi izgubljenim dušam omogočale to, da bi se najprej, morda, celo našle, a se v naslednjem trenutku tudi izgubile, za vselej. Ne, ni takšnih oznak, edine oznake, ki obstajajo, nosiš v sebi, in so izpisane v razlikovanju med moralnim in nemoralnim, na način, da je slednjemu korak prepovedan. Pa hodiš prek skalovij, skozi trnje, gosto razraščeno, se prebijaš, pa še kamenje zlahka prileti, v tvojo smer, z nekih strani, katerim ni ljubo, da se z neobičajnostjo, z njihovo »nenormalnostjo« izkazuješ.

 

Kako bi lahko, potemtakem, na takšni poti bil zadovoljen z življenjem?! Noge okrvavljene zaradi skal, koža razparana zaradi trnja, medtem ko zmore kamen tudi v najglobje globine dospeti?!

Ne, z življenjem ne morem biti zadovoljen, vsaj ne tam, in to je povsod, na celem planetu, kjer raje po steptanem, po blatu hodijo, in se, namesto z ranami, z umazanostjo kažejo.

 

Zadovoljen sem s tistim, kar sem uspel izkazati! Povsod, kjer sem se nečesa lotil, povsod sem v tem nečem tudi uspel, celo krepko presegel neka lastna pričakovanja, z dvomi v lastne zmožnosti podkrepljena. In sem se loteval, in uspeval, tam, in s tistim, česar se ravno vsakdo nikoli ne poda lotevati, kaj šele, da bi mu uspelo. Vsakdo? Ne, gromozanska večina, malodane vsi.

Da, celo do nekih vrhov sem uspel seči, tam, kjer sem segal, in z zadovoljstvom ugotoviti, da me od sebe ne odganjajo, da je, na njih, dovolj prostora tudi zame.

 

Kako bi lahko bil zadovoljen z doseženim, ko pa je daleč stran od vseh dolin zapisano, in – kolikor ga oblaki ne pogoltnejo, zgolj do njih sega?!

Kako bi lahko bil zadovoljen, ko pa sem se namenil vse spreminjati, na koncu priznal nemoč, ugotovil nespremenljivost, tega vsega, dospel do spoznanja, da je edino, kar dejansko zmorem spremeniti, lasten odnos, do tega vsega?!

 

In je povsem jalova, neka tolažba, ki o tistem ko-bi-vsi-tako-kakor-jaz, ko pa vem, da teh vseh pravzaprav ni, in da od tistega, česar ni, ničesar ne smem pričakovati!

 

Da, ko bi, po nekem čudežu, ponovno, česar si niti slučajno ne želim, bi enako, povsem enako! Toliko pa sem zadovoljen, s svojo potjo, in s cilji, do katerih sem dospel, le…

Le to bi skušal doseči, da bi bilo hvaležnosti, moje, do tistih, ki so me z lepim in dobrim razveseljevali, v enakih količinah, medtem ko bi bilo »hvaležnosti« do tistih, ki so mi s slabim, celo z zlim, življenje (s)kazili, vsaj nekoliko manj, pa čeprav…

Pa čeprav so mi, na nek način, celo uslugo naredili, kajti – poleg svojih podob, katere so mi dodobra razkazali, so mi (do)povedali, do konca, tudi to, da se kot bedak izkažeš, v kolikor roko vsevprek ponujaš, in skušaš iskreno, pošteno prek takšnega sveta!