Porajaš
privide, privide, laži,
pa vsaka
odstrta tančica boli,
nemalo
odstrtih doslej je bilo,
pa bi
se lagal, da s teboj je lepo…
Praznina
le praznemu zmore krasiti,
in hladu
le hlad zmore hladno topliti,
ni prve
v meni, in drugega nič,
pa
bržčas zato si mi jedek hudič…
Pa… saj
sem iskal, le kaj ne bi, preveč,
da upe
še lažje odganjal sem preč,
da to,
kar sem našel, bi raje nikdar,
ker ne
bi puhtelo mi, zlahka, v nemar…
In,
res, bi te hvalil, ko vedel bi kaj,
a vsak
moj pogled, ki zazre se nazaj,
ne upa
se, da bi hvaliti hitel,
le
sili, nemarnež, da klel bi, preklel…
Ja,
mnoštvo prividov, nešteto laži,
pa k
sreči le enkrat vzameš v dlani,
le
enkrat, na srečo, nek čas svoj razpreš,
zato,
da… potolčeš, do konca da streš?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar