Za starim živetjem…

Ne maram uši, ne maram stenic,

ne maram gnilobe, po vrsti, vse,

ne maram vseh tistih, ki znajo brez lic,

in v šapah nemarnih vse Lepo jim mre!

Ne maram vse bede pogoltne, ničeve,

sebičnih nravi, ki hitijo kazit,

ne maram, ko neke vsakdanje zadeve

namesto obraza pokažejo – rit!

Mi njihov način ni ne ljub, ne všečen,

mi vsi-to-počnejo je nesprejemljiv,

ne bo, prav nikdar, svet pravičen, človečen,

ob njih zmore biti izključno – zgolj gnil!

Ne maram vseh prascev, prasic, vse nesnage,

smradijo po dolgem, smradijo povsod,

podobe drugačne, povsem, so mi drage,

in pljuvati ni mi, na sebe, na rod!

Bi žrli, da žrejo, in v gorah drekovja

izginja, izginja še zvezda z neba,

izgublja se v krogih nagonov časovja

prav vse, res vse, kar vsaj malo velja!

Zaman tisti neki, ki znajo drugače,

ki sanjajo Lepo, in Dobro, in Dan,

krepko prevelike v rabi so hlače,

katere nadeva si človek zlagan!

Ne maram, zares, ne laži, ne prevare,

še malo, morda, in človeka ne bo,

ostale pa bodo, v milijardah, utvare,

in, znova, v votlinah preteče nebo!

Pa naj kar požira, do samega kraja,

pogoltne prav vse, čemur vredno ni bit,

za starim živetjem se novo poraja,

kdo ve, zna brez riti celo se zgodit!