V
življenju verjetno ni najbolj pomembno to do kod dospeš, itak se koncu nihče ne
more izmuzniti, pa je, morda, pomembno to, kakšen dospeš pred ogledalo, ki je
na koncu nameščeno.
Marsikaj
bodo lahko za menoj govorili, a pokvarjenosti, sprijenosti, svinjarij… mi nihče
ne bo mogel očitati, pa mojim otrokom radi mene ne bo potrebno rdeti od sramu.
In me to z dovoljšno količino miru navdaja.
Tu in
tam se je našel, ki me je razumel, ali vsaj mislil, da me – sam se je tako
odločil! Za vse ostale pa sem se jaz odločil, da me njihova mnenja malodane ne
zanimajo.
Kdor se
mi je z dobrim izkazal, temu nisem slabega spregledal, kdor se mi je izkazal
kot govno, temu dobrega ne morem priznati.
Kakorkoli
že, veliko in krepko preveč sem jih spoznaval, a bi mi bilo ljubše, ko bi jih
samo peščico, kajti v peščici tudi obstaja tisto, kar se mi kot vredno kaže.
Vsaj deloma, in po koščkih raztrošeno.
Nikoli
nikogar nisem silil, da bi na moj način živel, prevečkrat sem se prilagajal, in
to za nevredne počel.
Tudi
pogrešiti sem znal, in si napak ne oproščam, a kljub njim menim, da bom vzdržal
pogled v zrcalo. Tako in tako jih, kaže, lažniva izdelujejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar