K sreči
doma ne pojmujem tako, kot ga pojmujejo oni, ko ga v nekih svojih zidovih
vidijo. Ne, jaz ne hodim v nek svoj dom, pač pa dom v sebi nosim! Pa mi zmore
biti povsod »doma«, kadar se v takšnih okoliščinah znajdem, da v njih svojemu
enako živim, ali vsaj da po-njihovem ni v bližini…
Mojega
doma ni moč popravljati, obnavljati, dozidavati, krčiti… ne, vselej je tak,
kakršen se je že s porojenostjo, mojo, pojavil, le neke sence, le neki kremplji
temačnih prikazni ga skušajo, nenehno, pograbiti, da bi mu streho razdrle, a
jim ne pustim. Vsaj zaenkrat še zmorem, čeprav se vse bolj maje, ta, moj dom,
toliko »lepega« je že doživel…
Je
prostoren, vanj bi zmogel, načeloma, kakopak, ves svet namestiti, a je malo tistih,
ki smejo v njem bivati. Krčilo se je število le-teh, krčilo, prizadevno,
uspešno, samo od sebe se je krčilo, ko so mi po domu pljuvali, in se obnašali,
kot da so v svojem, pa se smejo sebi primerno izkazovati, s pljuvanjem. Tudi s
pljuvanjem…
Edini
objekt, edino materialno, na katero sem dejansko bil navezan, čustveno, je bila
neka stara, kmečka, kamnita hiša, na Obali. Pa nisem bil navezan zaradi neke
denarne vrednosti, daleč od tega, zaradi konkretnega delčka sveta, zaradi
zgodb, katere mi je hiša pripovedovala, zaradi »narave«, kakršna se mi je v
dlani nudila. Sicer pa – tam, kjer zmorem Človeka dihati, tam, kjer zmorem biti
čim bližje, če že blizu ne, svojih otrok, tam, kamor ne sega, in ne seže, neka
običajnost, njihova »normalnost«… tam, povsod tam zmore moj dom obstajati,
živeti, nuditi in dajati, le… bore malo je tistih ostalo, katerim je še
pripravljen biti tudi njihov dom…
»Moj
dom je tvoj dom,« stavek, katerega sem smel dvakrat slišati. Obakrat izven
Dežele, obakrat od »bratov«, s katerima niti slučajno nisem v krvnem sorodstvu,
»le« to zmoremo, da smo si tako podobni, da bi skorajda enaki bili, do
podrobnosti, ko bi iste skušnje, vse, doživeli, ko bi do istih ugotovitev
dospeli. Generalno gledano se sicer povsem ujemamo, le ko do »človeka« in »človeštva«
dospemo, se izkaže moč nekih prepričanj, že od zibeli dalje vsajevanih…
Da,
celo takšne premorem, za katere si upam trditi, da jih poznam, ker – če doslej
niso, enkrat samkrat, nekih mask nadevali prek svojih obrazov, dvomim, da bodo
to kadarkoli počeli. Težka življenja so za njimi, zelo težka, a so, kljub temu,
sebi zvesti ostali. In popolnoma drugačni, kakopak, od vseh ostalih.
Nekoč
sem tudi sam podobno govoril. O tem moj-dom-tudi-tvoj, danes to le še izjemoma
poudarim, tistim, ki bi o tem sicer morali vedeti, čutiti, zaznavati, a – za vsak
primer, bolje večkrat, kot da ne bi bilo razumljeno, vedeno…
In
nekoč sem celo sanjaril, o nekem naselju, nekem mini svetu, v katerem bi sebi
vsaj podobne združil. Daleč stran od preostalosti, da bi kot ljudje človeško
živeli.
Ja, še
je ostalo, tega mojega doma, le krepko previdnejši je postal, zategadelj, in
zahvaljujoč izkušnjam, nekoliko zidove odebelil, vrata ojačal, in ne želi biti
vsakomur, ki bi si tega, morda, želel, pač pa le tistim, ki si ne želijo biti
drugače kot – del mojega doma.
Ne
očitam jim tistega njihovega povsod-je-lepo-a-je-doma-najlepše, ne, očitam jim
zgolj neumnost, kajti – če ti je doma najlepše, čemu potem nenehno drugam
siliš?! Ne očitam, tudi sam tako trdim, pri čemer imam veliko prednost, pred
njimi – mojemu domu zmore biti lepo povsod, na vseh delčkih in straneh tega
planeta, da le – na človeka naletim, da smem, tega človeka, dihati, živeti, z
njim v njegovem domu domovati, in ga v svojem varovati.
Res,
nikjer ni lepše, kot doma, le… najprej moraš do doma dospeti, po možnosti do
takšnega, ki ponuja krepko več kot neke zidove.
Ni komentarjev:
Objavite komentar