Ko bi
včeraj zapisoval… od trenutka, ko sem Malo pustil v dolini, cel dan so me
spremljale kletvice, in to težke kletvice, od dna želodca, in vse do vratu, je
pa razjeda zijala, široka, globoka, predvsem pa vražje žgoča razjeda. Še
najbolj gobčen furman bi se skril pred menoj, od sramu, ko bi moje preklinjanje
slišal…
Noč,
kakopak, znova neprespana. Sem poskušal, a mi niti za trenutek ni uspelo spati.
Ja, ko bi včeraj zapisoval, in ko bi besede zmogle več kot zmorejo, bi se
današnji v krepko čistejše jutro zbudil, krepko manj človeka nevrednega bi bilo
na planetu. Tako pa – beseda kot beseda, pretežno ne(u)slišana, večinoma nemočna,
praviloma celo bolj obsojana, kot so obsojana izkazovanja, o katerih govori…
Pred
iztekom dneva sem vzel iz zmrzovalnika meso, tisto, katero sta mi svakinja in
brat prinesla, malodane do konca se je že odtajalo. Štedilnik sem zagnal, pred
malo več kot pol ure, in ko popijem kavo, v jutranji tišini, se bom podal v
kuhinjo, da čebulo in meso razrežem, in da v veliki posodi zastavim s kuhanjem
golaža. Medtem, ko bom kuhal, bom tudi spodnje prostore pospravil. Je Mala
skorajda povsod pustila sledi svojega risarskega ustvarjanja, s kredami, obenem
pa – ko skače z dvorišča v kuhinjo, se nabere, na tleh, pa jih bo treba dobro
pomesti in pomiti.
Vse,
kar sem uspel včeraj narediti, poleg tega, da sem posodo pomil, in za poln
prtljažnik papirja na »otok« odpeljal, je bilo to, da sem stroj dvakrat pognal,
in oprano obesil. In je vse, kar je nosila, in njena posteljnina, čisto. In
čakajoče, nanjo…
Ko sem
jo v minulih dneh poganjal, na gugalnici… zadeva je z vrvjo pritrjena na
kovinsko ogrodje brajde, in ko se premika, ne vem, ali so krive temperature ali
vlažna vrv, kakorkoli že, sliši se škripanje. In ko sem jo opozoril na to škripanje,
je ugotovila, da »tata tudi škripa«, Škripa, dete, škripa, tvoj tata, sem ji
pritrdil, in tudi škripnil bo, slej ko prej, in na srečo. Če že sveta ne moreš spremeniti…
lahko vsaj zapustiš vse tisto, kar na njem s težavo gledaš. Bolje tako, kot
postati del istega, in vračati, milo za drago, po možnosti celo obrestovano.
Pravkar
sem pogledal skozi okno, in zagledal sledi dveh letal. Rada opazujeva, te
sledi, in imava srečo, da nad tem krajem številne nebesne poti potekajo, pa –
ko je jasno, čisto nebo, tudi po enajst »črt« hkrati preštejeva, marsikdaj tudi
letala vidiva. In je vselej vesela, kadar sled ugleda pred menoj, in me opozori
na to, da moj seštevek ni pravilen. Ja, če hoče, zna prešteti. In zna »brati«,
zvezdica tatina, tudi razpoloženje, in poseči, da (o)lajša. Čista, mila, dobra
dušica tatina. Ubogo moje bitjece, kaj vse jo še čaka…
Ni komentarjev:
Objavite komentar