Zbudil
sem se nekaj minut čez osmo, tako da mi je uspelo skoraj sedem ur spanja ujeti,
za dve noči. Prijalo je.
Presenečen
sem ugotovil, da je v prostoru celo več kot devetnajst stopinj. Očitno jutro ni
bilo tako hladno, kot prejšnja, obenem pa – v kurišču je bilo še nekaj koščkov
žerjavice, peč pa mlačna, pa čeprav sem poslednje poleno predal gorenju nekje
krog enajste.
Trenutno
kurim les neke slive. Pravijo sicer, da les sadnega drevja ni najbolj primeren
za ogrevanje, ne vem, vem pa, da to, kar trenutno uporabljam, zelo lepo
učinkuje. Les je zbit, kompakten, pa lepo, in počasi, gori. Se mi zdi, da celo
bolje kot neka akacija, ki predstavlja večino mojega ogrevalnega materiala.
Prva
misel – Sonka ni, v miru lahko zastavim dan. Hranjenje kosmatincev, kurjenje,
kuhanje kave, vendar – karkoli sem počel, pri vsakem opravilu se je vrivala
misel ko-bi-bila-tatina-giska-zdaj-tu-potem…
Ja,
potem bi ne vedel kam prej. In h komu. In bi moral najprej njo zaposliti, da bi
lahko karkoli drugega opravil, tako pa je šlo vse lepo v miru, počasi, vendar
bistveno hitreje, kot gre, kadar je ona doma, in sem že po dobre pol ure celo
do prvega požirka kave dospel. Sicer dospevam po uri in pol, marsikdaj tudi po
dveh, in še takrat ne morem tega dospevanja v miru doživljati, čeprav…
Da, ni
je tu, čeprav nenehno hodi z menoj, mi pomaga, pa misli nanjo tako delujejo, da
se sploh ne zavedam časa, ki mineva, medtem ko posamezne zadeve o(d)pravljam.
Sinoči
sem razmišljal o tem, da se bom danes podal v gozd, z motorko, pa vsaj eno
deblo spravil na tla, ga razrezal in prinesel do hiše, zjutraj pa – tla so
mokra, očitno je deževalo, prek noči, in je že na stopnicah potrebno paziti, na
drsečih ploščicah, kako je šele v gozdu, breg, dokaj strm, po tleh pa razmočeno
listje. Sem že ugotovil, kako »prijetno« zna biti, takrat, ko imaš s
konkretnimi debli opraviti, na takšnem terenu. Že ko so suha tla, pa ko padlo
deblo odskoči od njih, zna biti »zabavno«, še posebej, če ti korak, namenjen v
odskok, v umik na varno, spodrsne, v takšnem, kakršno je danes, pa… mimogrede
se zna kaj po svoje odviti, nepredvideno, niso kosti iz titana, pa da bi
vzdržale…
Bo,
nadejam se temu, v kratkem tudi nekaj dni brez padavin, da se vsaj malo osuši,
pa da se spravim čistit gozd. Imam sicer še kar precej nerazrezanih brezovih
vej pri hiši, a bi jih raje za prihodnjo zimo pustil.
Misli
mi uidejo k vprašanju, če je življenje ena sama – šala. Šala na lasten račun,
seveda. Malček začinjena, z občutnim priokusom grenkobe, soli pa natanko
toliko, kolikor je potrebno, da žge, ko na rane lega. Ne vem, bojda jih
razkuži, a je takšno razkuževanje potrebno preživeti.
Rodiš
se nemočen, umreš prav tako. Snuješ, da bi te, na koncu, vse snovano ob trdna
tla zabilo. In hodiš, hodiš, tozadevno v nedogled, in to počneš samo zaradi
tega, da – nikamor ne dospeš. Razen na konec, seveda. Na katerem ugotavljaš,
ali so bila vsa vmesna leta, ležeča med prvim in poslednjim korakom, smotrna,
kaj si v njih počel, kaj je od njih ostalo, da je moč opaziti, in kot nekaj
vrednega ohranjati v spominu.
Spomini.
Res je, potrebno je pomnjenje, brez njega se ničesar ne bi dalo (na)učiti. Brez
pomnjenja ne bi bilo moč primerjati nek prej, in obstoječ sedaj, in ugotavljati
razlike, in predvsem to, koliko je bilo zgrešenih korakov, in koliko tistih, ki
so neka doseganja omogočili. Bolj malo je teh doseganj, ko na vsebino življenja
pomislim, ne na neke zidove, in pločevino ter razno drugo šaro, navlako, ki mnogim
življenje predstavlja…
Spomini.
Ko dospeš v moja leta, in če imaš to »srečo«, pa si doživel podobno, kakor sem
jaz, potem… potem ugotoviš, zlahka, da se tvoje življenje odvija tam, kjer se
ne bi smelo, v preteklosti, v že doživetem, v spominih. Tekočega ti namreč
zgolj toliko ostane, da nekaj je, da, še vedno, obstajajo določene težave, s
katerimi se moraš spopadati, medtem ko nekih poti, katere bi zastavljal, nekih
ciljev, h katerim naj bi te povleklo, ni več. Nesmotrno bi bilo, karkoli zastavljati,
ko pa do vsega, kar je vsaj malo vredno, daljše poti peljejo, daljše od tistih,
ki so, morda, ostale, tebi, predvsem pa tvojim močem.
Da, ko
je Malo tu, takrat je vse drugače, popolnoma drugače, na glavo obrnjeno. Resda
sem nenehno v pogonu, resda mi sekunde nekega lastnega časa ne pusti, ne da bi
ga razporejala in razporedila, resda me dobesedno fizično izčrpava, vendar je
res tudi to, da zmorem, ob njej, in z njo, dobesedno vsak trenutek živeti v
neki polnosti, in da me njena dušica, topla, mila, dobra, predvsem pa kot
najčistejša solza čista, hrani, poganja, v pričakovanju vseh nekih trenutkov,
ki imajo obstoječim slediti.
Baje je
potrebno nenehno gledati v naprej. In, prav nič baje, to tudi počnejo, medtem
ko voz nazaj vlečejo, v neke preteklosti, ki naj bi bile, vse, že davno
odpravljene, nadgrajene, spremenjene, a dobro skrbijo za to, da temu nikoli
tako ne bo! Ne da se, mravljišče je mravljišče, v njem nenehno ene in iste
zgodbe krožijo, resda z, na pogled, drugimi nekimi akterji, a kljub temu –
nenehno eno in isto… gradnja, rušitev, gradnja, rušitev. Podobno kot z
želodcem, hraniš, zato da glad ponovno (za)čutiš. Čas brez konca, prepad brez
dna, dno brez bodočnosti…
Spomini.
Edino, kar mi je, poleg otrok, seveda, vrednega ostalo, od farse, imenovane
življenje! Ko bi otroke odmislil, katerim je njih življenje v njih namen, bi
bili spomini dobesedno edino, od vsega, s čemer še razpolagam. Tisto
materialno, kar imam – ko bo znalo namesto mene živeti, ko mi bo znalo dan
zapolniti, da bo večer neke upe v jutro prebujal… takrat bom lahko govoril, da
je tudi tisto materialno življenje, dotlej pa…
Med
številnimi pogovori sem ugotavljal, kako jim je ljubo s čim manj truda, čim
hitreje do sadov dospevati. In je, kakopak, imenitno, kadar se veje šibijo, od
teh sadov. Meni je pomembnejši čas, ki ga drevesu posvetim, ko ga skušam
oblikovati, ko ga gledam brsteti, poganjati, rasti, cveteti. Ko štejem
zastavljene plodove, da bi kasneje ugotavljal, koliko jih je uspelo, koliko pa
je bilo tistih, katerim se je čas prehitro izpel. Sama letina pa… ko neko točo
meče z neba, ko se vetrovi razdivjajo, in klatijo, mlatijo, lomijo… da je le
rastlina preživela, po možnosti s čim manj ran, za letino bo vselej dovolj časa…
Ja,
absurd, za-letino-bo-dovolj-časa… besede, ki se v meni porajajo, ob tem, ko se
zavedam, da bo tega časa vse manj, da ga je že sedaj bore malo ostalo, meni
vsaj, vendar… vse, kar sem počel v preteklosti, in kar počnem, vse zastavljam
zroč v nek jutri, katerega sicer sam ne bom doživel, a bo vsaj nekaj za menoj
ostalo. Nekim drugim, pač, a bo, upam, da bo.
Ne, ko
bi mi bili odvzeti vsi neki trenutki, v katerih se »pogovarjam« z rastjem, mu
skušam pomagati, da čim bolj nemoteno uspeva, mu razlagam, da mi je njegov
obstoj krepko pomembnejši od njegovih sadov, v takšnem primeru bi, bržčas, tega
rastja sploh ne želel imeti! Čemu bi se namreč s potjo ukvarjal, ko pa bi mi
bil izključno cilj pomemben, in to, da do njega čim prej, na čim lažji način
dospem?! Kjer ni neke poti, kjer se ne utrudiš, malodane obupaš, hodeč, tam
tudi dospetje na nek vrh ne zmore zadovoljstva poroditi, vsaj takšnega ne, ki
bi iz globine vrelo, in bi te, tik pod nebom, v taisto nebo podeljevalo!
Ja,
bodočnost. Dolgo- in kratkoročna. O prvi se mi sploh razmišljati ne da, vsaj
kaj prida ne, itak v njej vidim vse daljše večere, ki se bodo, postopoma, a
dokaj hitro, in učinkovito, v vse daljše noči prevešali, dokler ena sama tema
ne nastane. Kratkoročna pa… ja, z njo se mi je še ubadati. Njo še zmorem
doživeti, upajoč predvsem na to, da bo mojim čičkom čim bolj naklonjena, da ne
bi, zavoljo njih, dodatnih »šal« doživel, in doživljal. In v to kratkoročno
bodočnost zvečine same »pomembne« zadeve sodijo. Denimo skrb, čez zimo, za
kurišči, in predvsem za drva, plačevanje položnic, opravljanje opravkov, in…
da, bom, kar sedaj, vanjo tudi drugo kavo vključil. Že kar nekaj časa je
namreč, kar je prva pošla, jaz pa imam ves mir tega vesolja na razpolago dan,
zdaj, ko Sonka ni tu, pa jo bom lahko v tem miru tudi zaužil.
Zdaj,
ko Sonka ni tu?! Čudno, ne vem, čemu se mi zdi, da je, da vedno bo, dokler sem
živ, in pri zavedanju, tu, čvrsto, globoko tu, z menoj, in v meni, v vsakem, še
najmanjšem delčku vsega, iz česar sem sestavljen… in svoji šali, imenovani
življenje, v poigravanje dan!
Solze
sem začutil, prek lic si, nesramnice, drznejo! Najbolje obrisati v rokav, med
spomine pregnati, v izogib temu, da bi mi svetlo bodočnost temnile. Je že
bolje, da grem pristaviti vodo za kavo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar