Malo moje, in ostali moji »čički«!

Malček prezgodaj, ali pa tudi ne, zapisujem te vrstice. Nikoli ni moč vedeti, kdaj se zna ta malo-prezgodaj v pravšnji čas spremeniti, in zlasti takrat, ko dospeš v leta, v katera mi je bilo dano dospeti, zlasti takrat nikakršnega jamstva ni, za to, da bo dospetje potrajalo. In še zlasti takrat ne, kadar v tem trajanju ničesar takšnega ne znaš iskati, da bi se splačalo, da bi bilo vredno.

 

Kar sem imel, in kar sem zmogel, to sem vam tudi dal, vsaj dajal, ponujal. Pri Mali tega nisem smel, ostalih sem se veselil že krepko prej, kot ste se pojavili, v podobah nekih obetov, v podobah realnosti. In ko ste se, takrat sem vsak trenutek praznoval vaš prihod, četudi na svet, na kakršnega vas sicer nikoli ne bi vabil.

 

Skušal sem biti oče, pa ne v tistem klasičnem, »običajnem« pomenu besede. In mnogim pojasnjeval, čemu me po imenu kličete, že od vašega malega, jim razlagal o tem, da sicer smo otroci in oče, vendar skušamo biti, v prvi vrsti – prijatelji…

 

Marsikdaj sem z vami »norel« po okolici, ko smo se skrivali, žogobrcali, se, pač, igrali. Marsikdaj sem bil čudno gledan, s strani »normalnih« staršev, ker se ni vedelo, kdo je večji otrok, vi, ali jaz. In v vsakem vašem veselju sem svoje našel, in se v vaših življenjih svojemu odpovedal. Nič več tako, kot poprej, nič več drugače, kot izključno tako, kot je moč takrat, kadar živiš v skupnosti z otroci, in trdiš, da jih imaš rad.

 

Vsak vaš uspeh sem slavil. Vneto sem zavračal neke, ki so mi, ob teh vaših uspehih, čestitali, in jim pojasnjeval, da so vaši, da ste jih samostojno dosegali. Da jaz pri njih ničesar drugega nimam, kot to, da sem vas porodil, in vas skušal čim bolj v človeka oblikovati. Čeprav – to bi tudi sami znali, takšni ste rojeni, od nekdaj se kot takšni tudi izkazujete.

 

Vem, zavedam se tega, marsikaj ste mi tudi v slabo zapisovali, ko sem vztrajal pri nekih načelih, in ko niste smeli tistega vsi-drugi-to-počnejo. In se zavedam, da ste bili krepko premajhni, da bi znali vrednotiti moja prizadevanja, usmerjena v to, da pa vi ne bi kot vsi-tako-počnejo, da vas je za kaj takega škoda. In marsikdaj, vem, sem, v nekih lastnih stiskah, presegel črto, katere nikoli ne bi smel preseči, pa čeprav sem vam ponujal, in dajal, veliko tistega, česar drugod ne bi mogli najti, tudi danes ne, ko bi v ta »drugod« bolje pogledali. Žal, a tudi vzgoja, kljub najboljšim svojim namenom, zna bolečine porajati, in se kot krivična izkazovati, kadar mlademu drevesu veje upogibaš, da jih kasneje ne bi rezal, in mu ne pustiš v divjaka rasti. Zavedam se tega, obenem – ni šole, v življenju, katero bi bilo moč brez šolnine obiskovati, in ni pravice, kadar prek krivic do nje ne dospeš! Ne nazadnje – tudi sami znate do nekega svojega »ne« dospeti, tudi sami se boste, vsaj čez čas, spraševali o tem, če ste res vse pravilno počeli, ali bi se dalo, morda, tudi drugače, boljše.

 

Dokler bom živ, ne glede na to, kje se nahajam, bom vaš oče. In ne glede na to, koliko je mene v vas, a me je kar precej, se tega zavedam, boste vi v meni! Pravijo, da predniki tvorijo vsako posamičnost, vendar – tudi iz vas sem, v nemajhnem svojem delu, sestavljen!

 

Dal sem vam, kolikor sem znal, in zmogel dati, pravzaprav vse. Nekega »mojega življenja«, ločenega od vas, od vaših življenj, po vašem rojstvu ni bilo. Nikakršnih odhodov na izlete, obiska kinematografov, gledališč… kjer vas ni zraven, tam tudi mene ni bilo. Dokler niste »odrasli«, in mi povedali, da smem iti.

Kar mi je ostalo, v podobah nekih zidov, to naj bo Mali. Ona še ničesar ni prejela, od mene, tovrstnega. Še več, vas sem skušal zasipavati z raznimi igračkami, z nekimi veselji, njej zmorem le sebe dajati, za drugo vira ne premorem.

 

Za menoj bodo ostale tudi neke knjige. Tiste, pri katerih sem sam imel-prste-zraven, za tiste mi niti ni toliko mar, one druge, ki se na moje in vaše prednike nanašajo, za tiste pa bi želel, da ostanejo tam, kjer bo ostalo tudi ime, in nek spomin, na te korenine. Vem, zavedam se, tudi s to željo krivico spočenjam, vendar – kako podeliti na več kosov tisto, kar se samo v ednini izkazuje?!

 

Želel bi, da bi vam korenine pomenile vsaj polovico toliko, kot pomenijo meni, in bi čistost imena ohranjali. Zaenkrat vam to uspeva, v največji možni meri. Vi, tudi vi ste pognali, iz teh korenin, in tudi vaša imena so preizkušnjam izpostavljena. Samo ta imate, pa pazite nanje!

 

Bil sem v položaju, v katerem se je zgodilo, krepko prehitro, tisto, kar naj se ne bi dogajalo, in smo, vsaj deloma, zamenjali vloge, pa ste vi pomagali meni, medtem ko jaz nisem zmogel, vsaj na tak način ne, pomagati vam. In vem, še kako dobro vem, ne nazadnje mi je to tudi izkazovano, da ob vas nikoli ne bom samemu sebi prepuščen, čeprav – če si česa ne želim, si ne želim tega, da bi vam bil, kadarkoli, na kakršenkoli način, v breme! In upam, da do tega nikoli ne bo prišlo! Ne samo zaradi vas, tudi zaradi vseh tistih, s katerimi delite, ali pa boste delili, svoja življenja. Sem preveč »šolanja« na to temo doživel, da ne bi vedel, o čem zapisujem.

 

Po moji smrti boste odločali o določenih zadevah, ki se bodo nanašale name, na tisto, s čemer se izkazujem, in želel bi, da bi sledili moji volji, in odločitvi, in tega ne bi vsevprek ponujali, dajali, razmetavali. Nikoli nisem ničesar za vsevprek počel, in ne bi hotel tako končati.

 

Tudi mene, moje ostanke, boste, vsaj za nek čas, v last prejeli. Vi boste tisti, ki boste urejali, vi boste tisti, ki boste odločali. In upam, da boste upoštevali mojo željo, in se z nesebičnostjo izkazali, pa me najprej spremili do peči, in v njo, kasneje pa nekemu močnejšemu vetru, ali valu, prepustili. Brez enega samega kamna, na katerem bi bilo moje ime vklesano, in z objavo našega slovesa šele takrat, ko bo to slovo že preteklost. Ne želim, ob svojem odhodu ne želim prisotnosti tistih, ki življenja niso znali, hoteli, zmogli deliti z menoj!

In predvsem – poslovimo se v tišini, nobenega govora ne bom potreboval, nobene besede mi niso potrebne, za to, da bi vedel, koliko, in kako, me je v vas! V bistvu…

 

V bistvu bo najlepše, najsvetlejše, najtoplejše, najbolj ljubo mi mesto, na katerem bom ostal – v vas! In z vami vred naj tudi do konca preminem.

 

Ostanite, vedno, v vsakem trenutku, sestri in brata. Naj ničesar ne bo, kar bi utegnilo priti med vas, neke razdore posejati, vas izkazati v podobah, kakršnih sem nemalo smel videvati, nevrednih, ničevih. Če koga, potem ima brat vedno sestro, in sestra brata, vse ostalo – ali je, ali pa ni, in večinoma se slednje izkaže.

 

Rad vas imam, odkar vem za vas, in rad vas bom imel, dokler bom vedel zase! In, res, morda, celo po vsej verjetnosti, je krepko prezgodaj za besede, s katerimi se tu izkazujem, čeprav – za vsak primer, glede na to, da se nameravam v gozd podati, na breg, in k drevju, ne škoduje, če je prehitro zapisano, bolj nerodno bi bilo, ko ničesar pisati ne bi bilo.

 

Rojeni ste kot ljudje, in to tudi ostanite, do konca!