Avstralija,
Češka, Finska, Južna Koreja, Kanada, Nemčija, Slovenija, Združene države Amerike,
Združeno kraljestvo… v prikupnih, dvo- in tromestnih številkah izkazani… pa
Čile, Italija, Nizozemska, Nova Zelandija, Poljska, Rusija, Švedska… z nekoliko
manj izkazanimi »obiskovalci«… stanje obiska mojega bloga, o katerem mi »registrator«
že krepko dlje kot teden dni priča. In neki neopredeljeni, razporejeni v tisti »other«,
katere tudi, kaže, radovednost k meni žene.
Tudi
mene muči, priznam, moja radovednost, v nasprotnem se ne bi k temu »registratorju«
podajal. Muči me najprej zaradi tega, ker mi beležnik ne pove o tem, KAJ si vsi
ti obiskovalci ogledujejo, morda zapise, morda uglasbljene posnetke? Saj bi sam
o tem lahko ugotavljal, ko bi se mi dalo iti čez »zgodovino«, in brskati
(daleč) nazaj, a se mi ne da. In me predvsem mučijo večja števila, teh
obiskovalcev iz posameznih držav, mučijo zaradi tega, ker skušajo, vsaj za
malo, omajati moja prepričanja o tem, da nimam KOMU in ZA KOGA pisati, da je
moje početje z realnostjo neutemeljeno, nesmiselno, jaz pa se tega (o)majanja
bojim, se mu skušam zoperstavljati, sem že preveč razočaranj doživel, da bi se
v neka, četudi skromna, plaha, upanja hotel podajati! Obenem pa…
Že
toliko so mi ukradli, nečesa mojega, tudi avtorstva, da mi ne bi bilo ljubo, ko
bi si tudi v naprej »sposojali«…
Kakorkoli
že, v »javnost« dajem, sam sem se tako odločil, in nekoč se mi je to že
obrestovalo, vsaj z dobrim namenom, in z nekaj lepega časa, preživetega v
podobi nekakšnega potepuha, ki se »klati« po svetu, od mesta do mesta, od
dogodka do dogodka, celo od starega do novega prijatelja… pa čeprav se je,
generalno gledano, to »obrestovanje« v podobah »negativnih obresti« izkazalo.
Drugače ni šlo, pač, svet je natanko takšen, kakršen je…
Ja, za
marsikaj svojega sem že neka potrjevanja, neke pritrditve doživel, pa – kdo ve,
ali se je to že nehalo, ali pa, morda, drobtinica možnosti obstaja, za v naprej…
Ne, ne
bom upal, a tudi obupati prehitro ne mislim, pa mi zgolj nek status-kvo stanje
ostaja, ki zmore strele z neba poroditi, ali pa, vsaj za trenutek, dva, sonce
nanj priklicati. Življenje, moje, je pa itak za menoj, in načeloma v nič
zmetano! Hebat ga, se-la-vi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar