Enega samega ne poznam, žal…

Res je, vsaj doslej ga nisem imel priložnosti spoznati, takšnega, ki bi živel tako, kot živim sam. Enega samega ne!

 

Takšnega, ki bi lasten obstoj ogrožal s tem, ko bi se izpostavljal, si prizadeval za neke vrednote, v podobi idej, idealov, in to počel kljub vsem grožnjam, spotikanjem, kljub nasprotovanju dobesedno celega nekega okolja, v njegovih manjših, ali pa večjih, vseeno, podobah!

 

Enega samega ne poznam, ki bi bil tako »prekleto načelen« (kot me je, desetletji, vsaj, nazaj, nek prijatelj opisal), da bi lastno ugodje v lastno neugodje spreminjal, »zgolj« zaradi tega, da bi tistemu, v kar verjame, za kar si prizadeva, ne nazadnje, da bi samemu sebi zvest ostal! Enega samega ne!

 

Res je, v besedah sem jih spoznal več kot preveč, na vsakem koraku jih mrgoli, nekih »dobrih«, »poštenih«, »pridnih«, kaj vem kakšnih še, a so te besede, njihove, krepko premalo, glede na to, da pa – živijo na povsem drugačne načine, kot večni prilagodljivci, kot večno sluzasta, brez-obraza bitja!

 

Uboga Ivana Orleanska, uboga Roza Luksemburg, ubogi vsi tisti, ki so si, kadarkoli in kjerkoli, prizadevali za lepši svet, in svoja življenja izpostavljali, tvegali, celo dajali za neke ideje, za neke ideale!

Ubogi vsi tisti IDIOTI, ki niso živeli-zato-da-živijo, pač pa da nekaj vsaj poskušajo narediti, za nek vsem-boljši-jutri… medtem ko je vse ostalo, absolutna večina, živela-da-živi, da žre in serje, ter poserje, da v čim boljšem lastnem ugodju čaka na razplete, in pograbi, kar je dobrega pridobljenega, da uniči, medtem ko posledic nekih, v podobah krivde, odgovornosti, NIKOLI ne prevzema!

 

Resnično je svet beden, toliko je namreč bede na njem, da je čudno, kako jo sploh še znese!

Resnično so ubogi, resnično so IDIOTI, vsi tisti, ki se trudijo, in to počno le zaradi tega, da bi – ničevost zmogla še bolj ničevo živeti-da-živi!

 

Ne, da ne bo nesporazumov, NE primerjam se z njimi, s temi redkimi, daleč od tega, ničesar takšnega nisem naredil, da bi bila primerjava možna, le – trudim se, samo to počnem, da bi vsaj nekaj resnic smelo zaživeti, in za to, da tudi sam ne postanem del vsega tistega, česar ne odobravam, ne zmorem sprejeti, in – ne želim biti!

Tam, kjer se med osnovnimi vodili nahaja tudi tisti »vsi tako počnejo«, tam ne more biti drugače, kot je, kajti – dokler v nekem svinjaku vsi-tako-počnejo, do tedaj svinjak nima niti trohice upanja, da bi se v karkoli lepšega spremenil!