Bržčas je z menoj narobe…

Ne maram hinavščine, ne maram laži,

ne maram smrdljivih dvonogih nravi,

ne maram praznine, hladu in teme,

ki vse uničuje, le golta, da žre!

Ne maram prevare, in kraje, prodaje,

vseh tistih, ki sebe imajo najraje,

ne maram mrčesa, ne maram golazni,

pod maskami skritih pohlepnih prikazni!

Dočim… za človeka, v njem sonce, nebo,

za mavrico, ki zmore jo stkati oko,

za tiste globine, iz duše ki vrejo,

poslednje trenutke bi dal, da umrejo!

Ne maram ne rilcev, ne parkljev, ne repov,

ne njih radovanj, in nemarnih naklepov,

ne maram, ko se pod površjem človeka

nahaja ničevost, zgolj neka – pokveka!

Pa mi je »lepo« na tem svetu živeti,

odprtih oči na »lepote« vse zreti,

spoznati kot čudež, ter le tu in tam,

da nisem v vesolju edini, in sam!

Z menoj je narobe, vsekakor, to vem,

da nisem podoben vsem »dobrim ljudem«,

vendar – ko po moje bi tekel ta svet,

bilo bi človečno na njem moč živet!

Pa mi ne ostaja, kot kleti, prekleti,

kar dano bilo mi je vse doživeti,

zato, ker poln hib sem, okvarjen »čudak«,

pa v vseh teh »lepotah« zrem zgolj nek – svinjak?!