Da,
skuhal sem golaž, nekih osem, morda deset litrov, ne vem, bom jutri videl, ko
bom v skrinjo spravljal. In je dober, »močan«, upam, da ti bo všeč. Meso pa –
če tega ne boš jedla, ne vem, katerega boš, kajti kot maslo se dobesedno »topi«
v ustih. Sem namenoma dlje kuhal…
In tudi
pospravil sem, spodaj, stranišče, shrambo in kuhinjo. Slednje ne bi prepoznala,
ko bi se zdajci v njej znašla! Nikjer sledov tvojega ustvarjanja, pravzaprav –
povsod neke površine, ki komaj čakajo na to, da tebe dočakajo. In tvoje
umetniško izražanje! Pa da povprek rišeš in barvaš, tudi po najinih dlaneh, da
potem odtise naokrog trosiva. In višek, kakopak, v tatine hlače (o)briševa…
Za
danes imam dovolj. Bojda so celo neki praznični dnevi. Ne vem, nikoli nisem
cerkvenih obeleževal, in jih tudi ne mislim. Tako da se bom jutri, po tem, ko
bo golaž v skrinji, podal v gozd, da se vsaj z enim deblom soočim. Če bo po
sreči, seveda, in zlasti po načrtih. Nerad s pretirano gotovostjo načrtujem, se
je izkazalo, da previdnost nikoli ne škoduje. Bi pa rad čim več pospravil,
lesa, iz gozda, zdaj, ko se je otoplilo, in so dnevi brez dežja. Itak se bo kar
nekaj »gozdovanja« nabralo, če še na Oliverjevo stran pomislim…
Ja,
danes, ko sem pospravljal, ter čistil klop, mizo… sem pomislil na to,
kolikokrat te površine brišem takrat, ko si tu. Da vsaj ješ ne sredi svojih
umetelnih slik. Medtem ko se ti izkazuješ s prizadevnostjo, pa – komaj obrišem,
upajoč, da bo vsaj do obroka obrisano zdržalo, ti pa že spet zastaviš! Joj, razbojnica
moja, ko te bo tata zagrabil in te »sfaširal«, da bodo še kosmatinci tvoje
krohotanje slišali! Čakaj se, čakaj, tudi ko se boš v kapuco skrila, te bom
našel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar