Danes
sva se odpravila v gozd in, kakopak, ni zadoščal le sprehod po gozdni poti, pač
pa sva se morala podati v raziskovanje, in sva se najprej spuščala prek občutne
strmine navzdol, nato pa, nazaj grede, grizla kolena, a nama je podvig uspel –
Malo je tato držalo za roko, da ne bi padel, in obratno…
Kakopak,
tudi muca se je, kakor običajno, podala deliti najino sprehajanje, pa je bilo
še toliko bolj zabavno. In videla sva mnoga čudesa, od v pozni jeseni rastočih
gob, pa vse do zelenca zamudnika, do kuščarja, krepko večjega od martinčka, z
razprtim gobcem celo preteče delujočega, in predvsem takšnega, ki, kaže, doma
nima koledarja, da bi vedel o času zastavljenega preživljanja zime…
Ni komentarjev:
Objavite komentar