Darilo.
Večje, bogatejše, dražje… kot je, bolj se ga veselijo, pa čeprav…
Darilo,
samo po sebi, nima neke vrednosti, razen uporabne, seveda, kjer jo ima, pri
darilu je vredno tisto, kar je V njem, tisto, česar, marsikdaj, ni moč videti
na neke neposredne načine, tiste neke želje, pričakovanja, namere… ki so samo
darilo, darovanje porodile!
Darilo
ima svojo dejansko vrednost takrat, kadar je V njem potreba darovalca po
darovanju, NE potreba prejemnika po prejemanju! In bolj kot je darovalcu, v
materialnem smislu, kakopak, težko darovati, večjo vrednost ima darilo, pa se
zmore tudi neko »skromno« (po svoji materialni vrednosti) darilo izkazati za
bistveno vrednejše od neke, na primer, jahte, vile, ne-vem-česa.
Kadar
ti nek revež odstopi del svojega imetja, takrat ti, v bistvu, daruje del samega
sebe, svojega, kolikor toliko, varnega, vzdržnega obstajanja. Daruje ti –
bogastvo, pa čeprav v »malenkosti« izkazano.
Kadar
ti nek »rokfeler« nakaže milijon, česarkoli-že, od vseh milijard, s katerimi
razpolaga, ti odstopi »drobtinico«, zanj zanemarljivo, kajti že v naslednjem
trenutku bo nek nov milijon dospel na njegov račun. In se v ničemer ne
izpostavlja, z ničemer ne ogroža lastnega, in to več kot udobnega, živetja, s
tem, ko tebi daruje. In ti daruje drobtino, čeprav v »bogastvu« izkazano! Še
več…
Da, še
več, kajti s tem, ko ti nekdo, ki sploh ne ve, koliko ima, v nekem denarju in v
ostalem materialnem, daruje (zanj) »drobtinico«, s tem niti do tega ne moreš
dospeti, da bi bil prepričan v njegovo dobroto, v njegovo željo, da ti dejansko
pomaga! Zase je namreč krepko več, celo preveč obdržal, in ogromne večine
tistega, kar je obdržal, sploh uporablja, potrebuje ne, za marsikaj sploh ne
ve, da ima!
Značaj,
neke osebnostne značilnosti NAJ bi bile konstanta, stalnica, in NAJ bi se kot
takšne tudi izkazovale, pa…
Kadar
si dober, kadar želiš reševati, pomagati, takrat, bržčas, ne dospeš do nekih
nakopičenih milijard, zgolj temu namenjenih, da jih imaš, četudi jih ne
potrebuješ imeti…
Dolgo
je tega, zelo dolgo, bržčas sem jih nekih petnajst štel, takrat. Letoval sem na
črnogorski obali, in s skupinico prijateljev sem vsako dopoldne lazil prek
nekega skalnatega, malodane neobljudenega hriba, le ena hiška, stara, kamnita
je na njem ležala, na »sosednjo« plažo, še neurejeno, pa radi tega neobljudeno.
In je pot, pod dobro žgočim soncem, trajala nekaj več kot uro. Dovolj, da nas
je marsikdaj zažejalo…
Nekega
dne smo šli nekoliko bližje hiške, kot običajno, in pred njo zagledali ženico.
Staro ženico, vso v črnino odeto, celo z ruto prek glave. Pozdravili smo se, in
jo vprašali, če bi se smeli pri njej napiti vode. Nihče sploh pomislil ni na
to, če je vodovod speljan do hiške, ali ni. In je ženica nemudoma odgovorila,
češ počakajte, jo prinesem. In jo je, hladno, tako prijetno hladno, kot bi jo
pravkar v izviru zajela…
Napili
smo se, se zahvalili, in ji povedali, da se nam zdi čudno, to, da pri njej tako
hladna voda teče, ko pa je »spodaj«, pod bregom, potrebno imeti pipe kar nekaj
časa odprte, da vsaj malo manj mlačno vodo piješ. In smo izvedeli – sploh ni
imela vodovoda, vsak dan je, prek skal, več kot pol ure v eno smer, lazila k
nekemu izviru, da je potem, na glavi, v nekem čebru, nosila vodo domov…
Težko,
zelo težko opišem občutke, katere sem doživel ob njenem pojasnilu. Le to, z
lahkoto, povem, da – kakor sem ji bil hvaležen, za vodo, ki ni zgolj običajna
neka voda bila, pač pa celo neko ženičino »bogastvo«, tako me je bilo tudi
sram, zaradi tega, ker sem jo za vodo prosil, ker smo je lepo količino popili,
pa je morala ženica, radi tega, po vsej verjetnosti prej na pot k izviru, kot
bi ji bilo sicer potrebno.
Da, za
neke »običajne« okoliščine nam je dala »malenkost«, skorajda omembe nevredno,
čeprav – v njenih razmerah, ob njenih letih, nam je dala dobesedno neko
premoženje, bogastvo, pa recimo mu – svoje srce!
Ni komentarjev:
Objavite komentar