Za to,
da ugotovim nagonsko ali razumsko zasnovanost, za to ne potrebujem nikakršnega
mikroskopa, nikakršnega laboratorija, nikakršnega iskanja genske povezave z
Neandertalcem, za to potrebujem zgolj sogovornika, in aktiven pogovor z njim,
kakopak.
Za to,
da ugotovitev sprovedem v življenje, v njeno uporabnost, za to pa potrebujem
tisti »nekaj«, katerega ne bom doživel, nikoli, ker mu pogoji niso dani.
Potreboval bi namreč najprej tiste, ki bi razumeli, in bi imeli moč odločanja,
nato tudi tiste, ki bi odločitve sprovajali.
Ne vem,
in ne morem vedeti, koliko, če sploh, je na svetu tistih, ki so dospeli do
resnice o »človeštvu«.
Ne vem,
in ne morem vedeti, če na osnovah tega dospetja že neke zamisli, aktivnosti
izvajajo, ali jih vsaj za izvajanje pripravljajo.
Pa tudi
tega ne morem vedeti, posledično, ali obstaja možnost za to, da bo voz, drveč
prek brega, zaustavljen, ali pa se bo, ob dospetju na dno, raztreščil.
Pomeni,
da mi je to, kar vem o »človeštvu«, bolj malo v korist, in predvsem v breme,
kajti na tem vozu tudi jaz, in vsi »moji«, sedimo, resda zvezanih rok, in nog,
pa mi niti do zavor ni dospeti, a – kljub temu.
Potemtakem
zmorem zlahka ugotoviti, že pri temeljni resnici o svetu, ki se v podobah laži
izkazuje, da prepričanje v to, da znanje bogati, in lajša, nima vselej realnih
osnov! O čemer tudi vsakdanjost, običajna, priča, ko o uspešnem obstajanju
neumnosti govori…
Če
vsega naštetega ne vem, in ne morem vedeti, potem… potem se mi moja nevednost
izkaže tudi z nekim sila preprostim, čeprav obremenjujočim, vprašanjem o tem,
če – ima vse to, kar počnem, za kar si prizadevam, ko o resnici govorim, sploh
nek smisel?! Ali pa zgolj neka mnoga leta, nek čas, svoj, nek del samega sebe
dobesedno v prazno trošim, mečem?! Tako, kot sem to tudi z vsem ostalim,
očitno, počel, ko sem v prazno metal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar