Na tleh sanje umirajo…

Iskal sem zvezdo, iskal sem nebo,

iskal sem na tleh, in iskal sem zaman,

stvari so, ki skupaj nikdar ne gredo,

ker tema je tema, dočim dan je dan…

Na tleh so le tla, in mnoštvo smeti,

različna nesnaga, po vrsti nevredna,

po zvezdah oko naj v višine strmi,

v njih ne dospejo obstajanja bedna…

Iskal sem, in našel… ah, le kaj bi s tem,

po čudežu zgolj obrodi, to iskanje,

zvečine le laž se razkrije očem,

da kruto prividom cvetove požanje…

Ne iščem, nič več, ni ničesar iskati,

predrago, z življenjem sem vse plačeval,

mi ni več moči, da bi zmogla me gnati,

da bi še dodaten poraz nek prestal…

Pač, je, kakor je, ni ta svet za človeka,

za želje, za upe, za srečo, za mir,

v poplavah gre blato, da maže, da seka,

preredko je najti še čist nek izvir…

Med redkimi srečami moja spoznanja,

boleča, in trpka, podobe Resnice,

in tisti vsak, ki me v sebi ohranja,

in zmore zbuditi nasmeh mi čez lice…

Iskal sem, zvezdo, iskal sem, nebo…

Bedak! Niso tla za iskanje!

Na njih se skazijo, nato še zamro,

vse želje, vsi upi, vse sanje…