Obstaja
neka Andersenova pravljica, Kakor napravi stari, je zmerom prav, in s taistim
naslovom bi tudi moja Miša opredeljevala moja ravnanja. Ne nazadnje – bila sva
isto, enaka mišljenja, čustvovanja, enak odnos sva izkazovala do malodane vsega…
Ničkolikokrat
sem že zapisoval, in izrekal, v zadnjem času, da v odnosu do neke celote,
sestavljene iz nasprotujočih si delov, nikoli ne morem ničesar narediti, da bi
bilo obema deloma prav – ali prizadenem enega, ali drugega. In jaz sem se
odločil, da bom, tako, kot sem to vedno doslej počel, podpiral tisti del, ki se
zmore izkazovati (in se tudi je, dolga leta) z zadovoljstvom, z voljo do
življenja – mojo Mišo! Pomeni…
Kadar
se zoperstavljaš neki bolezni, in to počne vsak zdravnik, takrat to bolezen
skušaš zmanjševati (pomeni, da ji odvzemaš prostor), jo odpravljati (pomeni, da
ji odvzemaš živetje) in, v končni fazi – odpraviti (potemtakem jo izničiti)!
Pomeni, da se izkazuješ na dvojen način – voljo do življenja spodbujaš, ji
pomagaš, jo krepiš, pa se do nje izkazuješ kot dobrotnik, medtem ko bolezen
napadaš, jo ogrožaš, se boriš proti njej, pomeni, da jo navdajaš s strahom, in
si zanjo nasilnež, krvnik, ja, tudi to sem slišal – pošast!
Prepričan
sem, da je moč do dejstev dospeti samo z resnico. In prepričan sem, da je
govorjenje neresnice laž, da je prikrivanje nečednega početja zahrbtnost, da je
nepooblaščeno odvzemanje tujega kraja. In prepričan sem, da je tovrstna
izkazovanja potrebno imenovati z ustreznimi poimenovanji.
Mišo
sem že opisoval, večkrat, kot izjemno bitje, dobro, lepo, predvsem pa plemenito
in moralno. Njeno bolezensko stanje je njeno popolno nasprotje. In to njeno
bolezensko stanje je sestavljeno iz vsaj treh delov – sredinskega, zmernega, iz
»ne-vem« dela (karkoli sem ta del doslej vprašal, vselej sem slišal njen »ne
vem«, razen v treh primerih, ko sem na vprašanja »ali se me bojiš«, »ali se
neprijetno počutiš ob meni«, »ali me sovražiš« prejel odgovor NE) in iz
ekstremnega dela, za katerega sem že zapisal, da ga NE želiš spoznati (to je
del, kateremu cilj opravičuje sredstva, del, ki je popolnoma brez zadržkov).
Je
težava, kadar ob tebi sedi telo, s katerim se pogovarjaš, in skozi pogovor
ugotavljaš, da – se NE pogovarjaš z istimi vsebinami! In se marsikdaj zgodi, da
ti ena teh vsebin celo zameri, ali pa te obtoži nekega podtikanja (ali pa, da
je s teboj »nekaj narobe«), kadar se pogovarjaš o zadevi, ki se JE dogodila, in
zaradi tega sploh sporen njen obstoj ne bi smel biti, vendar se je ta vsebina,
ki ti ugovarja – NE zaveda! Še huje, prepričana je, da pa ona (njeno telo) česa
takega NIKOLI ne bi naredila! Zdaj si pa predstavljaj…
Iz dveh
razlogov v zadnjih časih zaostrujem svojo komunikacijo z njo. Prvi razlog je
ta, da sem v zadnjih dneh odkril kup laži, nekih namer, nekih izkazov, ki
pričajo o nezaustavljivosti nekega nemoralnega izkazovanja, obenem pa pričajo o
tem, da se ne smem več spraševati o tistem kako in kaj, pač pa moram nastopiti
odločno, in predvsem (ter še bolj, kot doslej) v smeri – zaščite otroka!
Drugi
razlog pa je nekakšna kombinacija mojega prepričanja, da je potrebno »bobu reči
bob«, in spoznanj, še iz preteklosti, v kateri se je to telo samo s seboj
kregalo (verjemi, še kako je to mogoče) in samo sebe imenovalo z nazivi, tudi
takšnimi, katere jaz sedaj samo NAKAZUJEM, o njih govorim na posreden način,
dočim v vsem svojem življenju enkrat samkrat tovrstne besede nikomur nisem
izustil, oziroma namenil. Da, prepričan sem, da tudi z »napadom« (in sprožanjem
neke jeze, morda dodatnega strahu pred menoj) povečujem notranji boj med slabim
in dobrim, še zlasti zato, ker je taisto dobro besede, katerih sam ne izrekam,
izrekalo, v obračunavanju s svojim nasprotjem, kajti…
Bolj
kot se bo krepila jeza na mene, na strani slabega, bolj bo rasla, v nekih
globinah, več prostora bo potrebovala (vse, kar raste, potrebuje dodaten
prostor!), pa – ker do tega prostora ne more dospeti izven telesa, bo morala ta
jeza poskušati zasesti tisti prostor, katerega sedaj zaseda – moja Miša. In
računam na to, da moja Miša tega prostora ne bo kar tako, zlahka, oddala, pač
pa se bo pritisku – zoperstavila! In če se mu uspešno zoperstavi, potem –
lahko, poleg tega, da ubrani razmejitveno črto med slabim in dobrim, pomisli,
mogoče, na to, da bi krenila v protinapad, pa raje ona še malček več prostora
zasedla, postala močnejša in – pokukala, spet, na plano?! Za dlje in čim več
časa, seveda.
Ja,
tudi to je res, da s tem, ko jezim, tvegam, da stanje, ki meni ni naklonjeno,
prekine z menoj, stik, vendar – glede na to, kakšno silovitost čustev sem
spoznal, čustev, katera mi je izkazovala moja Miša, predrzno računam na to, da
ta prekinitev ne bi (pre)dolgo zdržala! Do sedaj jih je že nekaj bilo, teh
prekinitev, celo strogo »prepoved oglašanja« sem prejel, a je, po dnevu, dveh,
še vedno tisti »nekaj notri«, tisti, kateremu sem več kot v dobrem zapisan,
prevagal…
Ja,
zavedam se, da počnem (zapisujem) tudi stvari, na početje katerih poprej nikoli
ne bi pomislil… stvari, na katere nisem, in ne morem biti ponosen… stvari, ki
mene, domnevam in upam, še bolj zabolijo, kot neke njene dele (upam samo, da NE
zabolijo Miše, pač pa jih le-ta doživlja kot svojo podporo!)… in to delam v
želji, da bi z obojestranskim »bombardiranjem«, tako s strani pozitivnih, kakor
tudi negativnih čustvovanj, pridodal k učinkovitejšemu boju moje Miše, boju, s
katerim bi lahko znova segla do svoje pravice – živeti!
Ja, še
kako se zavedam, da - kakor napravi stari, je zmerom prav in nenehno narobe!
Čas pa
bo, itak, kakor vselej, svoje povedal. Tudi v primeru, če jaz prej omagam.
