četrtek, 30. junij 2022

Kličem te

Vselej, kadar me je zabolelo,
kadar me je stisnilo do dna,
ko mi sanje je vzelo,
se naprej mi ni hotelo,
si povedla me vse do neba,
si tešila me, bodrila,
novih mi moči rodila,
v objemu svojega srca…
 
Vselej, ko mi je nek dan ugašal,
ker ga čas je kruto zagrenil,
ko korak me je spodnašal,
nisem prosil, nisem vprašal,
tvoj poljub je že nasmeh budil,
si v toplino me odela
in sva skupaj poletela,
s tvojih ustnic sem življenje pil…
 
Davno, ko sva se spoznala,
moje Sonce si postala,
od takrat si meni ves moj svet,
v tvoje znam oči toniti,
v tvojo dušo se oviti,
rad ovijal, Miš moj, bi se spet!
 
Miš moj, jaz te potrebujem,
nič ne sanjam, nič ne snujem,
kadar te ob meni, tukaj, ni,
moja zvezda si vodnica,
moje volje radostnica,
dih vsak me brez tebe le pekli…
 
Hrepenim te spet objeti,
v pravljico s teboj leteti,
manjkaš mi, vse dneve in noči,
hočem ti v oči toniti,
v tvojem smehu se krepiti,
le s teboj se mi zares živi!
 
Me sestradanost ne mine
diha tvojega, bližine,
kličem te, in v klicih teh gorim,
daj, ne pusti me čakati,
pridi se mi v srečo dati,
sem le pol, brez tebe v nič puhtim!

Za dete

(Lili, mame Miše in moji)
 
Borim se! Za pravico otroka.
Zdaj sem mu glava in srce, in hrbet, in še roka.
Mora imeti sanje in upe,
pa še igrač, po možnosti, na kupe.
 
Borim se! Da dete bo smelo
biti po svoje, in biti veselo,
da ga v objemih številnih bo grelo,
da mu življenje bo povesti razodelo!
 
Borim se! Da za vse čase
najde si pot in da pošteno ji preda se,
da ga pestijo čim manjši oblaki,
da ne zaidejo v trpljenje mu koraki!
 
Borim se! Je še premalo,
dete to moje, da bi zase sploh kaj znalo,
po mami Miši srce bo imelo,
svojo dobroto z njim deliti bo hitelo!
 
Borim se! Stran sence črne,
dete nasmehe mame Miše naj povrne,
bodo sijali, kot zvezde zlatice,
in ob stezah budili najlepše cvetlice!

Ne vem!

Ne vem, ničesar več ne vem!
Kot ničkolikokrat prej, zdaj spet.
Ne vem, če verujem lažem,
resnici pa ne znam verjet?!
Ne vem. Ne vidim na daljavo,
ne vem kaj je, in kaj ni pravo!
 
Če se prepričal boš v to,
da okroglina je kvadrat,
trdil natanko boš tako,
saj – sploh ne znaš lagat!
Kakopak, grešne so oči,
katerim se kvadratast zdi…
 
Ne vem, zares, ne vem!
Nič znanega mi ni!
Zaupat več ne smem,
kar vidijo oči!
Z menoj je delikatno:
mi vleče na kvadratno…

Na lažeh svet stoji...

Laži nikoli niso dobra popotnica. Saj ne rečem, na kratek rok celo zmorejo dosegati, a dolgoročno…
 
Niti ne tako dolgo nazaj, sem zapisal aforizem (pravzaprav sem ga uvrstil med nekaj gnusorizmov): Ne verjemi lažnivcu, kadar govori resnico.
 
Kadar imaš opraviti z deviacijami, takrat je dobro zavedati se, da hodiš po zelo tankem ledu. Takrat namreč niti tega ne veš, če je neka iskrenost, lahko povsem »zaresna«, posledica potrebe po biti iskren, ali je zgolj načrtovano odstopanje od neke običajnosti, neiskrenosti, pogojeno z določenimi manipulativnimi nameni, ki pa vsi, brez izjeme, le sebi koristi iščejo, in jih tudi dosegajo na račun nekega zaupanja, naivnosti, nekega neupoštevanja preproste resnice, da – se lahko tudi lažnivec kdaj (namenoma) »zmoti«, in, za spremembo, resnico (iz)pove. Z namenom, kakopak, da bo svojo lažnivost ubranil, ohranil, uveljavljal (tudi v bodoče).

Oglasila se je!

Čez noč se mi je oglasila, moja Miša! Odzvala se je na neko pesem, katero sem njeni ječarki namenil, ne njej, moji Miši. In se je odzvala, z besedami, prvič po 24. marcu, ko mi je tista sms-a poslala, v katerih je bilo tudi »moj dom je tam, kjer si ti«…
 
Tokrat je zapisala, da ji je vsak trenutek brez mene peklenski, da jo pri življenju ohranja samo tista moja »nežna toplina«, da upa, da ji bo dano, nekega dne, oviti me v toplino, čutiti vso mojo bližino…
 
Priznam, najprej me je dobesedno šokiralo, že ko sem videl, da je pripisala, k moji pesmi. Ko sem prebral, sem bral večkrat, da sem se prepričal, da res dobro, pravilno vidim. Po več kot treh mesecih, od njenega zadnjega glasu, po skorajda dveh letih, kar sem zadnjič gledal v njene globoke oči…
 
Ja, dejansko vem, kaj je v njej, do mene, za mene. In ona ve, kaj je v meni zanjo. Pravzaprav bi bilo nemogoče ne vedeti o tem, ker – kadar sta dva drug v drugem, takrat se tega še kako zavedata. To pravzaprav živita.
 
Prijetno? Ma, k vragu, pa prijetno, boli, da bolj ne more! Ko veš, da nekaj hoče k tebi, a mu ni dopuščeno, ko veš, da nekaj imaš, a praznih rok upaš, in čakaš, da boš dočakal.

P.S.

Seveda moram, po nekem razmisleku, tudi dodati, tole (ker se, zanimivo, moja Miša pojavi takrat, kadar zaostrim, in je možno, med vsem ostalim, dopustiti tudi izkaz poskusa neke manipulacije, z menoj, seveda):

Predstavljati si je moč tudi to, da imaš v neki kletki kanarčka zaprtega (tudi to je izjemen scenarij) in ga spustiš na prosto le toliko, da z njim mačka privabiš...
V takšnem primeru je hudič takrat, kadar je maček, poprej, seveda, že nasedal, kajti - ja, izkušnje tudi mačkom previdnost porajajo.

Nemoč besede

Če Sonce in Tema sta v enem živeča,
in se, med seboj, ne poznata,
takrat se beseda z nezmožnostjo sreča,
in neka zmešnjava brž rata…
Ko Sonce, ki v dalji je skrito, miluješ,
da znova z neba bi žarelo,
si Tema domišlja, da njo nadleguješ,
obenem bo v prazno letelo…
Ko Temi očitaš napake, slabosti,
in Sonce besede posluša,
z obraza mu brišeš izkaze radosti,
trpeča njegova je duša…
Ja, res, ko dospe v neprava ušesa,
takrat le zaupanje šteje,
drugače v pekel zletijo nebesa,
in hlad prek topline zaveje…
A upam, da Sonce pravilno me čuti,
da ve, da s seboj me navdaja,
da ve, da brez njega le drobci razsuti
je to, kar od mene ostaja!

sreda, 29. junij 2022

Vem!

Vem! Kako ne bi vedel,
v njej sem močno, silovito,
sem toplo nje dušo do konca zasedel,
a zdaj to očem je prikrito…
Ma, saj na trenutke mi dano je zreti,
poznam jo, dodobra, in znam jo čutiti,
in to, kar zaznavam, mi je razumeti,
vem – mora se še izboriti!
Ne, nič ni bilo neke igre, predstave,
ji želja je zame živeti,
le s srcem oči so globoke, sanjave,
hiteče objeti, ogreti!
 
In ona je v meni, že dolgo, še dlje,
do dna moje duše, in upa,
brez nje kot da ni me, brez nje v prsih žge,
bi rad, DA MI, znova, ZAUPA!
Ja, res je, in kregam, in tudi kričim,
a res je, da tudi milujem,
kar Dobro je, zanj se nadejam, živim,
dočim slabemu nasprotujem!
A v mene je legla, da bolj se ne da,
edina mi šla v dno je leči,
brez nje mene ni, ker ne znam brez srca,
pa sploh ne želim je izvreči!
 
Ja, vem! Dva v enem sem dolgo živel,
še vedno sva to, le narazen,
ob njej sem, in z njo, v neke sanje dospel,
brez nje zdaj mi vsak dan je prazen.

Sem - pošast!

Ja, jaz sem pošast!
Takšna, ob kateri zmoreš deset let živeti.
In jo zmoreš tudi pretrpeti.
In ji zmoreš… krast?!
 
Sem pošast!
Ki te širom rok sprejema,
in ki zate se zavzema,
nisi ji v balast.
 
Jaz sem – pošast!
Takšna, ki te s tal pobira,
te ne mlati, ne nadira…
ko ji pleteš past.
 
Ja, res je, sem pošast!
Takšna, ki ti sebe daje,
te ima od sebe raje…
Bravo, vsaka čast!

Karkoli naredim, ni prav…

Obstaja neka Andersenova pravljica, Kakor napravi stari, je zmerom prav, in s taistim naslovom bi tudi moja Miša opredeljevala moja ravnanja. Ne nazadnje – bila sva isto, enaka mišljenja, čustvovanja, enak odnos sva izkazovala do malodane vsega…
 
Ničkolikokrat sem že zapisoval, in izrekal, v zadnjem času, da v odnosu do neke celote, sestavljene iz nasprotujočih si delov, nikoli ne morem ničesar narediti, da bi bilo obema deloma prav – ali prizadenem enega, ali drugega. In jaz sem se odločil, da bom, tako, kot sem to vedno doslej počel, podpiral tisti del, ki se zmore izkazovati (in se tudi je, dolga leta) z zadovoljstvom, z voljo do življenja – mojo Mišo! Pomeni…
 
Kadar se zoperstavljaš neki bolezni, in to počne vsak zdravnik, takrat to bolezen skušaš zmanjševati (pomeni, da ji odvzemaš prostor), jo odpravljati (pomeni, da ji odvzemaš živetje) in, v končni fazi – odpraviti (potemtakem jo izničiti)! Pomeni, da se izkazuješ na dvojen način – voljo do življenja spodbujaš, ji pomagaš, jo krepiš, pa se do nje izkazuješ kot dobrotnik, medtem ko bolezen napadaš, jo ogrožaš, se boriš proti njej, pomeni, da jo navdajaš s strahom, in si zanjo nasilnež, krvnik, ja, tudi to sem slišal – pošast!
 
Prepričan sem, da je moč do dejstev dospeti samo z resnico. In prepričan sem, da je govorjenje neresnice laž, da je prikrivanje nečednega početja zahrbtnost, da je nepooblaščeno odvzemanje tujega kraja. In prepričan sem, da je tovrstna izkazovanja potrebno imenovati z ustreznimi poimenovanji.
 
Mišo sem že opisoval, večkrat, kot izjemno bitje, dobro, lepo, predvsem pa plemenito in moralno. Njeno bolezensko stanje je njeno popolno nasprotje. In to njeno bolezensko stanje je sestavljeno iz vsaj treh delov – sredinskega, zmernega, iz »ne-vem« dela (karkoli sem ta del doslej vprašal, vselej sem slišal njen »ne vem«, razen v treh primerih, ko sem na vprašanja »ali se me bojiš«, »ali se neprijetno počutiš ob meni«, »ali me sovražiš« prejel odgovor NE) in iz ekstremnega dela, za katerega sem že zapisal, da ga NE želiš spoznati (to je del, kateremu cilj opravičuje sredstva, del, ki je popolnoma brez zadržkov).
 
Je težava, kadar ob tebi sedi telo, s katerim se pogovarjaš, in skozi pogovor ugotavljaš, da – se NE pogovarjaš z istimi vsebinami! In se marsikdaj zgodi, da ti ena teh vsebin celo zameri, ali pa te obtoži nekega podtikanja (ali pa, da je s teboj »nekaj narobe«), kadar se pogovarjaš o zadevi, ki se JE dogodila, in zaradi tega sploh sporen njen obstoj ne bi smel biti, vendar se je ta vsebina, ki ti ugovarja – NE zaveda! Še huje, prepričana je, da pa ona (njeno telo) česa takega NIKOLI ne bi naredila! Zdaj si pa predstavljaj…
 
Iz dveh razlogov v zadnjih časih zaostrujem svojo komunikacijo z njo. Prvi razlog je ta, da sem v zadnjih dneh odkril kup laži, nekih namer, nekih izkazov, ki pričajo o nezaustavljivosti nekega nemoralnega izkazovanja, obenem pa pričajo o tem, da se ne smem več spraševati o tistem kako in kaj, pač pa moram nastopiti odločno, in predvsem (ter še bolj, kot doslej) v smeri – zaščite otroka!
Drugi razlog pa je nekakšna kombinacija mojega prepričanja, da je potrebno »bobu reči bob«, in spoznanj, še iz preteklosti, v kateri se je to telo samo s seboj kregalo (verjemi, še kako je to mogoče) in samo sebe imenovalo z nazivi, tudi takšnimi, katere jaz sedaj samo NAKAZUJEM, o njih govorim na posreden način, dočim v vsem svojem življenju enkrat samkrat tovrstne besede nikomur nisem izustil, oziroma namenil. Da, prepričan sem, da tudi z »napadom« (in sprožanjem neke jeze, morda dodatnega strahu pred menoj) povečujem notranji boj med slabim in dobrim, še zlasti zato, ker je taisto dobro besede, katerih sam ne izrekam, izrekalo, v obračunavanju s svojim nasprotjem, kajti…
 
Bolj kot se bo krepila jeza na mene, na strani slabega, bolj bo rasla, v nekih globinah, več prostora bo potrebovala (vse, kar raste, potrebuje dodaten prostor!), pa – ker do tega prostora ne more dospeti izven telesa, bo morala ta jeza poskušati zasesti tisti prostor, katerega sedaj zaseda – moja Miša. In računam na to, da moja Miša tega prostora ne bo kar tako, zlahka, oddala, pač pa se bo pritisku – zoperstavila! In če se mu uspešno zoperstavi, potem – lahko, poleg tega, da ubrani razmejitveno črto med slabim in dobrim, pomisli, mogoče, na to, da bi krenila v protinapad, pa raje ona še malček več prostora zasedla, postala močnejša in – pokukala, spet, na plano?! Za dlje in čim več časa, seveda.
 
Ja, tudi to je res, da s tem, ko jezim, tvegam, da stanje, ki meni ni naklonjeno, prekine z menoj, stik, vendar – glede na to, kakšno silovitost čustev sem spoznal, čustev, katera mi je izkazovala moja Miša, predrzno računam na to, da ta prekinitev ne bi (pre)dolgo zdržala! Do sedaj jih je že nekaj bilo, teh prekinitev, celo strogo »prepoved oglašanja« sem prejel, a je, po dnevu, dveh, še vedno tisti »nekaj notri«, tisti, kateremu sem več kot v dobrem zapisan, prevagal…
 
Ja, zavedam se, da počnem (zapisujem) tudi stvari, na početje katerih poprej nikoli ne bi pomislil… stvari, na katere nisem, in ne morem biti ponosen… stvari, ki mene, domnevam in upam, še bolj zabolijo, kot neke njene dele (upam samo, da NE zabolijo Miše, pač pa jih le-ta doživlja kot svojo podporo!)… in to delam v želji, da bi z obojestranskim »bombardiranjem«, tako s strani pozitivnih, kakor tudi negativnih čustvovanj, pridodal k učinkovitejšemu boju moje Miše, boju, s katerim bi lahko znova segla do svoje pravice – živeti!
 
Ja, še kako se zavedam, da - kakor napravi stari, je zmerom prav in nenehno narobe!
Čas pa bo, itak, kakor vselej, svoje povedal. Tudi v primeru, če jaz prej omagam.

Različna imena za isti drek

Lahko uporabljaš številne izraze,
številna imena za iste stvari,
a – lepo je lepo, in skaze so skaze,
ime prav ničesar sploh ne spremeni…
 
So dveri, in duri, in porta, in vrata,
in znajo iz hiše bit v cesto zazrta,
a včasih, ko pride, ko jim tako rata,
zapro se, stojijo za vselej zaprta…
 
Laži, neresnice, po svoje besede,
in vsaka posebej odpira oči,
pa vidiš, na koncu, le kup neke bede,
kateri še črke verjeti več ni…
 
Lahko je klobasa, drek, govno, in blato,
ko stopiš nanj ti za ime je vseeno,
pod vsakim imenom je s smradom bogato,
pod vsakim imenom ti je – zasmrajeno!

Vsak vrč se razbije…

Vsak vrč enkrat se razbije,
vse napeto enkrat poči,
negotovost se odloči,
slej ko prej se laž razkrije…
 
Vsaka ptica enkrat pade,
enkrat neha se živeti,
v vsako noč jutro zasveti,
zve se, kadar kdo ukrade…
 
Kar obstaja, je minljivo,
čas prav vsemu se izteče,
vsaka vest enkrat zapeče,
prepozna se goljufivo…
 
Ja, pač, takšno je življenje,
včasih skozi prste gleda,
se namerno spreneveda,
dokler mine potrpljenje…
 
Si pogumno se podala,
sprijenost ti smer veleva,
bojda ti celo uspeva…
Boš me, slej ko prej, spoznala!

Malčica

Bil sem pri Malčici, Driskici, Sraki,
zdaj ji v Palčici gredo koraki,
ko mi, v trenutku, v naročje je šla,
nisem zadržal poplave solza…
Sva se igrala, crkljala, živela,
je, zadovoljna, v nasmehu žarela,
hipec zastaja, da čas dopusti,
ko so se tati mokrile oči…
Mlela piškote, najljubšo ji hrano,
tato hranila je s svojo banano,
in sem preskušal s koleni zdržati,
ko šla sva z »bibo« se v krogih peljati…
In sva hodila, celo zaplesala,
ku-ku vabila sva iz ogledala,
tatina torba ji je prevelika,
vendar se družno težave odpika…
Vsakič, ko mi je v naročje hotela,
mi je »bolečo lepoto« spočela,
bi jo odnesel, ma, v hipu, a vem,
da želja mora podleči »ne smem«…
Ja, res, bila je smejoče se volje,
v najinem »skupaj« celotno vesolje,
ura prehitra, bi teči ne smela,
nama vesolje je, v hipu, vzela…
 
Zdaj znova čakam, da teden, spet, mine,
da Astrid pridno v oddaljenost šine,
da zopet vidim nje modre oči,
da njih vesolje se v zvezde krasi…

torek, 28. junij 2022

Absurd…

Najprej me uniči, me, dobesedno, sesuje, nato pa zapisuje tisti »pazi nase«…
Na kaj, za vraga, pa naj pazim, ko je samo še lupina ostala?!

Ko pa ne vedo…

Čudijo se, ne vedo,
jim v glavé ne šine,
da sploh mislim še na Njo,
da me še ne mine…
 
Voda, včasih, se podaja,
da prav nič ne prizanaša,
le spodjeda, in odnaša…
A živetje vse poraja!
 
Sonce zna tako ogreti,
da izpije, da razkraja,
da za njim nič ne ostaja…
A brez njega dan ne sveti!
 
Kadar ogenj divje krene,
ne sprašuje, ne izbira,
prav po vrsti vse požira…
Vendar tudi mraz prežene!
 
Tudi vetru je v naravi,
da po svoje kaj ušpiči,
da polomi, da uniči…
A oblak v daljo spravi!
 
Ja, je v meni, nič ne vpraša,
in s seboj me je prežela,
marsikaj mi je vzela…
A željam ne prizanaša!
 
Zna v trpljenje, trgajoče,
zna do kraja razdejati,
vzeti vse, kar zmore dati…
A iz moje duše noče!

Še v mislih nagaja

Nisem mogel, spet, zaspati,
kakor vedno, mi nagaja,
ko se v misli mi podaja,
da hite snu kljubovati…
Vstajam, vlečem dim za dimom,
se ležati mi ne splača,
v postelji nemir obrača,
se namenil je spominom…
Ura skozi noč prodira,
o ničemer nič ne vpraša,
čas počitka mi odnaša,
in se prav nič ne nervira…
Videl sem jo nasmejano,
v objem moj poletelo,
pa hudo je zabolelo,
drezalo v odprto rano…
Mine prva, nimam sreče,
luč prižigam, in ugašam,
ženem misli, jih spodnašam,
že se proti tretji vleče…
Vse je lažje, kar se mora,
če imaš roko podati,
s kom jeziti se, smejati,
mi bila je up, opora…
Sploh ne vem, kdaj, vsaj za malo,
misli so se utrudile,
in utrujene pustile,
da me v spanje je pobralo…
Zdaj sem tu, ob močni kavi,
da utrujenost razdira,
in poglede mi razpira,
me, za silo, skupaj spravi…
Ja, bila je moja sreča,
moja pot, moje hotenje,
a kaj, takšno je življenje,
da se sreči ne posveča…

Ti sploh ne veš, kdo sem

Kar nekajkrat mi je rekla, da – sploh ne vem, KDO je. A se moti, vsakič, ko to izreče, ker – v bistvu sem edini, na tem svetu, ki jo zares pozna, ki ve o njej celo tisto, kar sama, o sebi, ne ve…
 
In še kako dobro vem, kdo je! Žal! Pravzaprav, če se ne podam preveč v širino, pa samo pri dvojini ostanem, vem – kdo STA! Pustimo razne odtenke, izpeljanke, ki iz nekih osnov izhajajo, da se potem v nekih svojih skrajnih podobah izkazujejo. In, verjemi – skrajne tiste, o kateri ene same lepe besede ne morem izreči, sploh spoznati ne bi želel!
 
V bistvu je podobna stanju na Zemlji – sestavljena je, generalno gledano, iz dveh polov, severnega in južnega, in edino, kar imata ta pola skupnega, je planet. Pardon – njeno telo. Sicer pa sta, medsebojno gledano, izključujoči se nasprotji, pa…
 
Ni bolj ledenega ledišča, kot je njen severni pol, njeno bolezensko stanje! In ni toplejšega, svetlejšega, sončnejšega… vrelišča, kot je njen južni pol. S tem južnim polom sem smel celo dolga leta živeti, pravljično živeti. S tem severnim… brrrr, nikoli nisem bil za mraz, za ledenost pa še manj!
 
Ja, še kako vem, kdo sta. In vem, da bi pri opisovanju njenega južnega pola same takšne besede uporabljal, ki o lepem, dobrem, plemenitem govorijo. Dočim…
Ja, za njen severni pol bi pa ena sama beseda zadoščala, niti ne tako redka, v ljudski uporabi, a kaj, ko – sem že zapisal, da imam, načeloma vsaj, rad živali, tudi takšne s parklji, ki v blatu rijejo, pa ne vidim enega samega razloga, da bi jih, četudi samo posredno, blatil, s tem, ko bi jih z nekim severnim polom primerjal…
 
Ja, še vedno misli, da je ne poznam. Ko bi vsaj ona sebe poznala! Jaz jo dovolj, še preveč! In sem ji nekajkrat rekel, da me z ničemer ne zmore presenetiti, in sem ji to rekel že dolgo nazaj, ko sem v njeno psiho posegal, pa poslušal, spoznaval… misleč, pač, da gre samo za neke okvare, tiste, ki jih okolje, s svojimi kretenskimi kalupi, miselnimi, povzroča…
Ne, z ničemer me ne zmore presenetiti, nikoli, ker ga ni dejanja, slabega, katerega ne bi bila zmožna narediti, ko bi v njem videla nek svoj interes. Edino kar me lahko, in skrbi za to, da se, s tem, malodane redno izkazuje, prizadene. Da me (za)boli. In to počne, čeprav sem ji že nekajkrat izustil, in zapisal tisti – boli(š)!
 
Ne, ne krivim je. Je zgolj neka uboga duša, ujeta v telesu, iz katerega ne more. Duša, ki ni sama izbirala svoje »usode«, in je ta »usoda« še toliko bolj kruta, tudi in predvsem do nje, ker se v taistem telesu nahaja tudi neka osnova, drugačna od bolezenskega stanja, osnova, ki je – krepko nadpovprečno lepo, dobro, plemenito bitje!

Sploh se ne sramuješ…

Ne, ne bi rekel, da se ne zavedaš,
tega, svojega početja,
lažeš, pač, se sprenevedaš,
ker si polna smetja!
 
Ne zavedaš se bolezni,
da bi se upreti znala.
In pri tem te nič ne strezni,
boš naprej – uničevala!
 
Vem, znaš biti kot svetnica,
ko načrte neke snuješ,
a kaj, skaže se resnica,
ti pa sploh se ne sramuješ!
 
Ti pomembno je dospeti,
ma, kaj vest, še manj morala,
za svoj beden preživeti,
zlahka vse boš poteptala!
 
Lepe, ene vsaj, besede,
zate, takšno, ne poznam,
ker si zbir vse možne bede,
in me je za tebe sram!

Kam?

Razmišljam, o tem, kam naj grem.
Zdaj tukaj sem sam,
a sam sploh ne znam,
odgovor se skriva očem…
Sem, vselej, ob sebi imel.
Da zmogel sem dati,
v nekom poiskati
trenutke, da sem jih živel.
Je kakor na koncu poti.
Bilo je dospeti,
za hrbtom imeti,
naprej pa ničesar več ni.
Razmišljam. Kako sploh, čemu?
Če ni ga, da vzame,
če ni, da objame,
ko padeš, se znajdeš na dnu.
Nikdar nisem sebi iskal.
Se mi je zgodilo,
da me je toplilo,
zatem sem drago plačeval.
 
Razmišljam, o tem, kam naj grem.
Mi tu je ostati,
drugam se podati…
In bolj kakor mislim, manj vem.

Škrtanje…

Ponoči, v spanju, škrta. Z zobmi. Tako močno premika čeljusti, tako silovito drgne z zobmi, da ima že malodane vse popokane. In stoka, ob tem. Pa nič ne pomaga govoriti, skušati umiriti, nič ne pomaga božati, trepljati, po rami, ne zaznava, prav nobenih teh poskusov umiritve ne zaznava! Tako močan boj, tisti notranji, se odvija v njej. Ko želi dobro dospeti na plano, a mu zlo ne pusti!
 
Ja, najprej sem pomisli, da bi besedo »slabo« zapisal, a je prešibka, da bi dejanska stanja opisala, je beseda »zlo« krepko primernejša. Žal…
 
In sem ji prigovarjal, kar nekaj časa, jo tudi prosil, naj stopi do lekarne, in si nabavi ščitnik, za zobe. In je obljubila, na koncu, da bo. Baje je tudi že šla, v lekarno, a so ji povedali, da imajo samo tiste najmanjše, in največje, da pa bodo takšnega, kakršnega ona potrebuje, dobili v tem tednu. In jo bodo, baje, takrat poklicali…
 
Ja, ta moj »baje«. Saj ga sploh zapisoval ne bi, ko se ne bi, v malo več kot desetih letih, toliko »resnic« nabralo, ki samo pod ta »baje« sodijo, in med laži, kakopak…
 
Ne vem, z ene strani mi ni všeč, da se tako izkazuje, med spanjem, po drugi strani pa – ma, daj, ne samo kruši, polomi jih, te zobe, naj ti vsi popadejo iz ust, samo – izbori se, že enkrat, pridi na svetlo, da s samo seboj še dodatno (o)svetliš!

V temi… in tišini

Veš, kaj je to – sranje?!
To je neko bolezensko stanje,
v katerem je lepo – ZATRTO!
In to, kar se kaže,
se kaže, da maže,
da dobro mu vse je prezrto!
Bolestno mrcvari,
in ruši, in kvari,
po vrsti prav vse uničuje,
kaj »dom«, kaj »družina«,
otroška milina,
le TEMO zares potrebuje!
Da v temi crkava,
tišino zaznava,
pa mu je dospeti do »sreče«,
veselje napoti,
življenje ga moti,
je svetlo preveč, in doneče!
 
A tisto zatrto
je lepo, odprto,
do zadnjega diha iskreno,
takrat, ko sme stati,
hiti se razdati,
z ljubeznijo je prepojeno!

Misli

Veliko vrst jih poznamo…
So vesele, in turobne,
delavne, lenobne,
kisle, in sladke,
pa dolge in kratke…
So pridne, in grešne,
še resne in smešne,
zbujene, in speče,
pogumne, boječe…
Kup opravkov z njimi imamo!
 
Moje so bolj tožne.
In takšne krožne:
prav nikdar mi ne zaspijo,
venomer se v krog vrtijo,
iste so podobe vedno v njih,
eno v njih se vedno vleče,
rad bi popeljal do sreče,
te, ki so mi miselni navdih…
Le takšne, dan na dan,
trenutno jaz poznam.
 
Ja, misli. Se vrstijo,
miru mi ne pustijo,
odmislil bi jih, ko tako bi znal,
a kaj, ko so v moji glavi,
le-ta pa mi zavzeto pravi,
da takšen sem in da bom tak ostal!
Pa… ne kaže mi dvomiti,
da je nerodna reč,
če šli so te roditi
tako da – si misleč!

Vetrič čakam

Vetrič čakam, sem ga prosil,
dolgo je tega nazaj,
če bi me, vsaj malo, nosil,
v dalje, ne nazaj…
 
Ne bilo bi mu moteče,
vsaj tako je pojasnil,
pot je krajša, se ne vleče,
ko bi v družbi bil…
 
Kam, je vprašal, kamorkoli,
tudi k vragu, ni mi mar,
le to glej, da tam nikoli
več ne bo utvar…
 
Zdaj ga čakam, se oziram
na vse strani neba,
vmes se delam, zgolj blefiram,
da živet se da.

Pozitivni učinki jeze…

Pospravil sem drva, do konca! Kar gnalo me je, je bilo, kaže, dovolj volje za to. Tu in tam sem, resda, vmes, tudi sedel, da malo počijem, pa se z nikotinom »posladkam«, a to, kar mi je včeraj pripeljal, je zdaj vse – pod streho! In je vsaj za polovico zime poskrbljeno. Dodatna drva mi, baje, pripelje v juliju…

Zdaj pa bom, do večera, bolj ali manj na »of«. Nikamor mi ni treba iti, za razliko od včeraj, ko sem moral v nabavo, in od jutri, ko grem Malčico obiskat. Komaj čakam, da jo vidim, po enem tednu…
Malo bom lenaril, danes, se presedal, malo, domnevam, zapisoval, zvečer pa, če sonce ne bo preveč tolklo, v ta, naš, breg, grem trte, vsaj za nekaj časa, povezovat. Ja, tudi to je eden pozitivnih učinkov jeze, da danes časa ne bom klepetu namenjal. Tudi včeraj popoldne, in zvečer, ga nisem. In sem koristno čas porabil...

Saj ni, da ne bi, a po včerajšnjem odkritju določenih »prikritosti«, določenih sprijenih namenov, je le potrebna neka kazen. Ne vem, morda z njo tudi sebe kaznujem, v nekih pričakovanjih, da mi uspe, kar sem se podal uspeti, ne vem, ampak – itak razmišljam, malodane vsak dan, o tem, kakšno sploh zmore biti soživetje z nekom, za katerega nikoli ne veš, kaj ima za bregom, ali se laže, hinavi…

Prej, ko sem brez slehernega zadržka zaupal, nenehno in vedno, prej, ko je bolezen mirovala, je bilo lažje, ker – pravijo, da nerazkrite laži ne bolijo, ampak – še kako (za)bolijo, takrat, ko se razkrijejo! In slej kot prej se, razkrijejo, pa zaboli celo dvojno, za tekoče, in za nazaj. Zlasti, ker veš, da si zaupal nekomu, ki je to zaupanje maksimalno – zlorabljal! Ja, tako je s tem…

Ne, nikar ne misli, da govorim o »moji« Miši, ne, njej ničesar nimam očitati in – kadar je bila z menoj, kadar je smela biti to, kar v svoji osnovi je, takrat ni bilo nobenega vprašanja! Je tako moralno, tako načelno bitje, v svoji osnovi, kakopak, da lepšega v življenju nisem srečal, vendar…

Ja, je težava, z boleznijo, ni plašč, da bi jo, vsaj za nekaj časa, odložil, na nek obešalnik, pač pa je prisotna v slehernem trenutku svojega obstajanja, tudi takrat, ko miruje, tozadevno, se ne izkazuje. Bolje bo, če popravim – se ne izkazuje tako, da to izkazovanje vidiš, kajti – v vsakem trenutku, ko pa Miša ni bila ob meni, da bi jo videl, slišal, ja, v tistih trenutkih pa Miše, preprosto, ni bilo, bilo je zgolj – njeno bolezensko stanje. Si predstavljaš – tudi ko spiš, te zrejo povsem drugačne oči, kot te zrejo sicer, ko se zavedaš?!

Kakorkoli že, do večera imam časa na pretek! Še preveč, v bistvu. Nekoč mi ga je, nenehno, zmanjkovalo, a nekoč sem imel za koga snovati, početi, danes pa…

Danes se pa še odločam, če bom, kako bom, koliko bom… nadaljeval s tem, kar počnem že malodane dve leti. Večino časa še, ko je bila tu, NE-Miša (no, tudi ona je bila, a jetnica, v telesu svoje ječarke), in zadnje tri mesece, kar je ni, tu. Ja, čez dva dni bo natanko tri mesece, kar je odšla…

Marsikdaj razmišljam, če bi bilo bolje, ko je sploh spoznal ne bi, ampak – potem ne bi živel in doživel malodane devetih pravljičnih let, čeprav, po drugi strani – ko bi jo takrat spoznal v njenem današnjem stanju, ej, če rečem, da bi se je izognil v deset kilometrskem loku, premajhno razdaljo zapišem…

ponedeljek, 27. junij 2022

Jeza

Končno! Dospel sem do trenutkov jeze!
Jeza je boljša, kot žalost, ker vsaj malo dreza,
v žalosti vse ti na tla, v kupček, leze,
jeza pa žene, pobira se, pleza…
Žalost ni srečna, če ne sme žalovati,
pridno nabira, bremena nalaga,
z jezo pa zmoreš iz sebe kaj dati,
ko se izpihaš, za kanček pomaga!
Žalost je čudna, le upa, berači,
čaka nekoga, da se je usmili,
jeza preseka, nič več ne potlači,
vse kar jo moti, iz sebe prisili!
Žalosti se že nasmešek svetlika,
tudi če daje se zgolj kot prevara,
jeza nasmeh tak v trenutku odpika,
marš, kaj bi z njim, ko pa ga sploh ne mara!
Ja, res, dospel do trenutkov sem jeze,
sito gostejše, pa manj skozenj šine,
marsikaj skaže se, v jezi, brez veze,
takšno, da zlahka iz misli izgine!

Smetna

Nič ne rečem, zna boleti, tudi je boleče,
še bolj trga, kot ko te nekdo v kanto meče,
a, če med smetmi se znajdeš, znajo te smetiti,
pa, morda, je bolje, če pustiš jim k vragu iti!
Za iskreno naj iskreno bi, v povrat, veljalo,
druge ni, da bi uspešno se živeti dalo,
ko pa vidiš, da nekoga so samo prevare,
te zamika, da ga vržeš v kup nevredne šare!
Kaj bi dan za dnem si z drekom v hišo smrad vnašal,
le čemu bi laž poslušal, kadar kaj boš vprašal,
le čemu oči na pecljih moral bi imeti,
da bi vedel, kaj za hrbtom, zmore ti početi?!
Smet, pač, sodi tja, kjer se nahaja drugo smetje,
tam uživa naj trohneče svoje vse živetje,
beda bedi je všečna, je prav iste baže,
naj bo daleč, da v koraku čevljev ne umaže!
Je nizkotna, moraš gledat kam korake vodiš,
stežka spereš vse smrdeče, kadar jo pohodiš,
kadar je preblizu, zasmradi ti tudi zrak,
druge ni, kot da počistiš, kar je za v smetnjak!
Zna boleti, če izvržeš, kar ti je vstopilo,
zlasti, če nekoč ti dneve s soncem je svetlilo,
a nič manj ni trgajoče, kadar ti trpljenje
prizadevno, vsak trenutek, vnaša v življenje!
Dolgo, skorajda dve leti, pridno sem prenašal,
in vsak dan mi kanček upa sproti je odnašal,
zdaj dospel sem do razpotja, se mikavno zdi,
da vse smetje bi, nabrano – vrgel v smeti!
Res je, včeraj sem zarezal, vidim, da jo reže,
vrata sem že prej priprl, do najmanjše reže,
pa, če sprijenost ji prija, nimam prav nič proti,
da odpišem, da pozabim, grem po svoji poti…

Pra… pra… pra…

Ja, res je to, hudo boli,
ko zre naravnost v oči,
pa se z besedami izkaže,
in veš – da se ti laže!
In nič bolj ni prizanesljiva,
ko je zahrbtno goljufiva,
ubira svoja grda pota
in te ima – za idiota!
Pri njej morala ne velja,
pokvarjena vse do neba,
prodreš skoz nje nedolžna lica
in vidiš, da je zgolj pra… pra… pra…
Ma ne, še nikdar nisem znal,
da blatil neko bi žival,
četudi kdaj po blatu rije,
a ne premore hudobije!
Zamika me, pa še kako,
a vem, nič lažje mi ne bo,
iz ust nikdar mi ne pronica,
da rekel bi (ji) ta pra… pra… pra…
Naj kar uživa, dokler sme,
imam svoj prag, stoji, nekje,
pa čezenj ko se bo podala,
ne bova se nič več poznala!
Kdor išče, ta tudi dobi,
ko potrpljenje mi spuhti,
ma, če postane še svetnica,
bom vedel, da je v njej – pra… pra… pra…

Drva…

Danes bolj malo zbujam. Pravzaprav sem, danes, dospel do točke, na kateri se sprašujem, če se sploh še splača zbujat!? Sem odkril, spet, neke laži in zahrbtnosti, s katerimi se bolezensko stanje, itak, nenehno izkazuje…
 
Kakorkoli že, možakar mi je pripeljal drva. Cel kup. In jaz kot jaz, bog ne daj, da bi počakal, sem jih šel, po največji vročini, pospravljat. In sem to do maloprej počel, ko sem ugotovil, da je, počutju primerno, vseeno bolje, da nekaj premora naredim, pa vsaj za uro, uro in pol odneham. Je hudič, v mojih letih, nikoli ne veš, kdaj te poboža…
 
Ja, danes ne bom prav nič več zbujal. Pravzaprav bom, vsaj danes, razmišljal o tem, kako, če sploh, naprej, ker – boleče resnično je, da v tej zmedi, ki obstaja v njenem telesu, obstaja tudi del, ki je dobesedno pravljičen, del, brez katerega tudi sam nikoli ne bom celota. Z njo, z njeno celoto vred pa… ja, se zavedam, pa še kako, da bodo laži, neiskrenost, pokvarjenost… vedno blizu. Preblizu!

Ko nič ni prav…

Groza, tvegam! Ne bi mogel huje!
Za Malčico, za to, kar zmore
jo pripeljati do opore,
do tistega, kar – potrebuje!
In vem, srd lahko zbudim!
Za vselej v nepovrat ji grem,
za vselej vrata si zaprem,
in prav za vselej – Njo zgubim!
Življenji dve. Jima je dano,
da v sreči skupaj bi živeli?!
Ali le skupaj bi oveli,
do tja, kjer ni nič nasmejano?!
Karkoli, k vragu, naredim,
se bolečina bo skazala!
A Malčica, tako je mala,
da je brez varstva ne pustim!
Spet, Njej, pa naj tako še upam,
ki sila temna bi jo zmlela,
do zadnje kaplje jo ožela,
preprosto – Male ne zaupam!
Dokler do dna se ne razkrije,
kaj moč je, in kaj ne, spočeti,
pa pod nadzorom vsaj imeti,
to silo, ki ji dušo pije!
Mi vsega tega ni hoteti,
ker dan za dnem le v rane dreza…
A kremplje sila temna steza,
daruje vsem le svoj – trpeti.