Nisem
mogel, spet, zaspati,
kakor vedno,
mi nagaja,
ko se v
misli mi podaja,
da hite
snu kljubovati…
Vstajam,
vlečem dim za dimom,
se ležati
mi ne splača,
v
postelji nemir obrača,
se
namenil je spominom…
Ura
skozi noč prodira,
o ničemer
nič ne vpraša,
čas
počitka mi odnaša,
in se
prav nič ne nervira…
Videl
sem jo nasmejano,
v objem
moj poletelo,
pa hudo
je zabolelo,
drezalo
v odprto rano…
Mine
prva, nimam sreče,
luč prižigam,
in ugašam,
ženem
misli, jih spodnašam,
že se
proti tretji vleče…
Vse je
lažje, kar se mora,
če imaš
roko podati,
s kom
jeziti se, smejati,
mi bila
je up, opora…
Sploh
ne vem, kdaj, vsaj za malo,
misli so
se utrudile,
in
utrujene pustile,
da me v
spanje je pobralo…
Zdaj
sem tu, ob močni kavi,
da utrujenost
razdira,
in
poglede mi razpira,
me, za
silo, skupaj spravi…
Ja,
bila je moja sreča,
moja pot,
moje hotenje,
a kaj,
takšno je življenje,
da se
sreči ne posveča…
Ni komentarjev:
Objavite komentar