Ti sploh ne veš, kdo sem

Kar nekajkrat mi je rekla, da – sploh ne vem, KDO je. A se moti, vsakič, ko to izreče, ker – v bistvu sem edini, na tem svetu, ki jo zares pozna, ki ve o njej celo tisto, kar sama, o sebi, ne ve…

 

In še kako dobro vem, kdo je! Žal! Pravzaprav, če se ne podam preveč v širino, pa samo pri dvojini ostanem, vem – kdo STA! Pustimo razne odtenke, izpeljanke, ki iz nekih osnov izhajajo, da se potem v nekih svojih skrajnih podobah izkazujejo. In, verjemi – skrajne tiste, o kateri ene same lepe besede ne morem izreči, sploh spoznati ne bi želel!

 

V bistvu je podobna stanju na Zemlji – sestavljena je, generalno gledano, iz dveh polov, severnega in južnega, in edino, kar imata ta pola skupnega, je planet. Pardon – njeno telo. Sicer pa sta, medsebojno gledano, izključujoči se nasprotji, pa…

 

Ni bolj ledenega ledišča, kot je njen severni pol, njeno bolezensko stanje! In ni toplejšega, svetlejšega, sončnejšega… vrelišča, kot je njen južni pol. S tem južnim polom sem smel celo dolga leta živeti, pravljično živeti. S tem severnim… brrrr, nikoli nisem bil za mraz, za ledenost pa še manj!

 

Ja, še kako vem, kdo sta. In vem, da bi pri opisovanju njenega južnega pola same takšne besede uporabljal, ki o lepem, dobrem, plemenitem govorijo. Dočim…

Ja, za njen severni pol bi pa ena sama beseda zadoščala, niti ne tako redka, v ljudski uporabi, a kaj, ko – sem že zapisal, da imam, načeloma vsaj, rad živali, tudi takšne s parklji, ki v blatu rijejo, pa ne vidim enega samega razloga, da bi jih, četudi samo posredno, blatil, s tem, ko bi jih z nekim severnim polom primerjal…

 

Ja, še vedno misli, da je ne poznam. Ko bi vsaj ona sebe poznala! Jaz jo dovolj, še preveč! In sem ji nekajkrat rekel, da me z ničemer ne zmore presenetiti, in sem ji to rekel že dolgo nazaj, ko sem v njeno psiho posegal, pa poslušal, spoznaval… misleč, pač, da gre samo za neke okvare, tiste, ki jih okolje, s svojimi kretenskimi kalupi, miselnimi, povzroča…

Ne, z ničemer me ne zmore presenetiti, nikoli, ker ga ni dejanja, slabega, katerega ne bi bila zmožna narediti, ko bi v njem videla nek svoj interes. Edino kar me lahko, in skrbi za to, da se, s tem, malodane redno izkazuje, prizadene. Da me (za)boli. In to počne, čeprav sem ji že nekajkrat izustil, in zapisal tisti – boli(š)!

 

Ne, ne krivim je. Je zgolj neka uboga duša, ujeta v telesu, iz katerega ne more. Duša, ki ni sama izbirala svoje »usode«, in je ta »usoda« še toliko bolj kruta, tudi in predvsem do nje, ker se v taistem telesu nahaja tudi neka osnova, drugačna od bolezenskega stanja, osnova, ki je – krepko nadpovprečno lepo, dobro, plemenito bitje!