Čudijo
se, ne vedo,
jim v
glavé ne šine,
da
sploh mislim še na Njo,
da me
še ne mine…
Voda,
včasih, se podaja,
da prav
nič ne prizanaša,
le
spodjeda, in odnaša…
A
živetje vse poraja!
Sonce
zna tako ogreti,
da izpije,
da razkraja,
da za
njim nič ne ostaja…
A brez
njega dan ne sveti!
Kadar
ogenj divje krene,
ne sprašuje,
ne izbira,
prav po
vrsti vse požira…
Vendar
tudi mraz prežene!
Tudi
vetru je v naravi,
da po
svoje kaj ušpiči,
da
polomi, da uniči…
A oblak
v daljo spravi!
Ja, je
v meni, nič ne vpraša,
in s
seboj me je prežela,
marsikaj
mi je vzela…
A
željam ne prizanaša!
Zna v
trpljenje, trgajoče,
zna do
kraja razdejati,
vzeti
vse, kar zmore dati…
A iz
moje duše noče!
Ni komentarjev:
Objavite komentar