Da je
vse tako, kot bi moralo biti (a na tem planetu, pri dvonogih, žal NI!), da bi
bilo moč govoriti o resnici, resničnosti, o dejstvih in dejanskih stanjih, je
potrebna SKLADNOST BESED IN DEJANJ oz. ravnanj oz. izkazovanj! Če trdim, da
zmorem nekaj narediti, potem mi pri delu NE sme spodleteti. Če trdim, da nekaj
znam, potem moram svoje vedenje tudi dokazati, v praksi. Če trdim, da se nečesa
bojim…
Če
zatrjujem, da SE BOJIM nekega tigra, zaprtega v kletki… obenem pa GREM V
KLETKO, K TEMU TIGRU, in v družbi z njim ne samo preživim, pač pa se tiger celo
crklja pri meni, in se sam izkazujem z umirjenostjo, ga, svojevoljno, božam…
takrat se v ravnanjih izkazujem povsem nasprotno od svojih trditev, takrat je,
očitno, pri meni, in z menoj – nekaj NAROBE, kajti…
To, da
SEM V KLETKI ( = ravnanje, izkazovanje) JE DEJSTVO, to, da se v kletki prijetno
počutim, in se tako počuti tudi tiger, JE tudi DEJSTVO… pomeni, da je v mojih
prepričanjih, razmišljanjih, v moji »glavi« neka vsebina, ki NI skladna z
dejanskimi stanji, JE NAPAČNA! Pri čemer je vzrok takšnega stanja, običajno,
sekundarnega značaja. Ja…
Enako
je tudi povsod drugod, tudi takrat, kadar – taisto bitje, ki je (uradno!)
izjavljalo, da do mene ničesar ne čuti, da se me boji (ker se, bojda, s
psihičnim nasiljem nenehno izkazujem), da je komajda dočakalo trenutek, da mi
ubeži… prihaja k meni, z menoj biva nekaj dni, vsakodnevno klepeta, prek
spleta, z menoj, izraža svojo zaskrbljenost zame… ja, tudi v takšnih primerih
izkazovanja govorijo o nekih dejstvih, pa četudi je »glava« še tako prepričana,
da so trditve, s katerimi se je izkazala, »na mestu«. Pač, sem »tiger«, ki rad
crklja in je crkljan, in mu na pamet ne pade, da bi vsaj ugriznil, če ne celo –
požrl!
Ni komentarjev:
Objavite komentar