Kličem te

Vselej, kadar me je zabolelo,

kadar me je stisnilo do dna,

ko mi sanje je vzelo,

se naprej mi ni hotelo,

si povedla me vse do neba,

si tešila me, bodrila,

novih mi moči rodila,

v objemu svojega srca…

 

Vselej, ko mi je nek dan ugašal,

ker ga čas je kruto zagrenil,

ko korak me je spodnašal,

nisem prosil, nisem vprašal,

tvoj poljub je že nasmeh budil,

si v toplino me odela

in sva skupaj poletela,

s tvojih ustnic sem življenje pil…

 

Davno, ko sva se spoznala,

moje Sonce si postala,

od takrat si meni ves moj svet,

v tvoje znam oči toniti,

v tvojo dušo se oviti,

rad ovijal, Miš moj, bi se spet!

 

Miš moj, jaz te potrebujem,

nič ne sanjam, nič ne snujem,

kadar te ob meni, tukaj, ni,

moja zvezda si vodnica,

moje volje radostnica,

dih vsak me brez tebe le pekli…

 

Hrepenim te spet objeti,

v pravljico s teboj leteti,

manjkaš mi, vse dneve in noči,

hočem ti v oči toniti,

v tvojem smehu se krepiti,

le s teboj se mi zares živi!

 

Me sestradanost ne mine

diha tvojega, bližine,

kličem te, in v klicih teh gorim,

daj, ne pusti me čakati,

pridi se mi v srečo dati,

sem le pol, brez tebe v nič puhtim!